Vztrajanje

Da uspeš, moraš vztrajati ali drugače povedano: kdor vztraja, tudi zmaga. Zato je vredno vztrajati kljub padcem in se soočati z ovirami, jih reševati v pozitivno smer, da zgnetemo pravo zmes, ki je potrebna za zmago.

Neskončno morajo vztrajati športniki, da posežejo po vrhunskih rezultatih, za katere je pač treba plačati določeno ceno. Poglejmo primer Petre Majdič, trenutno nesporne slovenske športne kraljice, ki se je leta in leta prebijala v sam svetovni vrh smučarskega teka: sedaj nam je dokazala, kaj požanješ, če poseješ navade trdega treninge, brezkompromisne predanosti športu in slediš zastavljenim ciljem. Sama je priznala, da je večina njenih uspehov skrita v neizprosnih, že kar peklenskih treningih, s katerimi je celo sama sebe spravljala dobesedno na kolena, a da posežeš po kolajni na velikem tekmovanju, kot so denimo svetovne prvenstva in olimpijske igre, je to nujno potrebno. V konkurenci, kakršna vlada v vrhunskem športu, je na zmagovalnem odru prostor le za največje garače, za tiste, ki iz sebe stoodstotno iztisnejo vse sposobnosti. Prostora za tiste, ki hočejo kar po bližnjicah steči proti vrhu, ni, že tako ali tako pa velja nenapisano pravilo, da so bližnjice za tiste, ki so nestrpni, manj vztrajni. Izbrati je treba dobro načrtovano in dolgotrajno pot postopnega razvoja od majhnih lovorik k velikim uspehom. Danes širša javnost od uspešnih mladih tekmovalcev, ki prestopijo v članske in s tem močnejše kategorije, že kar takoj zahteva vrhunske rezultate, ki pa se morajo že kar ponavljati. Tako hitro to ne gre. So izjeme, a ti športniki ponavadi v otroštvu opravijo široko bazo sproščenega treninga z minimalnim številom tekmovanj in so tako kasneje kar »lačni« nastopov na tekmovališču. Praviloma so to rekorderji in prvaki.

Zato predvsem od mladih in zavzetih športnikov ne gre takoj zahtevati vrhunskih rezultatov, kar je marsikje napaka. Mlad tekmovalec mora najprej šport vzljubiti, se v njem počutiti domače in najti smisel svojega udejstvovanja. Kasneje se dodajo nove metode treninga, povečata se obseg in intenzivnost. To je treba ponavljati iz leta v leto, lahko več kot desetletje, preden se pokaže zares dober rezultat, ki odtehta vse napore, in takrat dobi športnik plačilo za vložen trud. Aljaž Pegan je več kot petnajst let čakal na naslov svetovnega prvaka. Petnajst let vsakodnevnega večurnega treninga, obdobij, ko je bil poškodovan, utrujen in je znova in znova telovadil ter dosegel brezhiben športni nastop. To je vztrajanje. Nič ni mogel prehiteti, pot proti vrhu je bila strma in dolga, brez bližnjic; to je pot vztrajanja, ki je vsemogočna in ovenčana z nagrado, ki se je v denarju in materialu ne da ovrednotiti.

Kaj pa ima rekreativni športnik skupnega z vztrajnostjo? To, da se zaveda, da ne gre vse tako na hitro, kot je na prvi pogled možno. Močnejša ženska opazi vitkega atleta, kako z lahkotnim korakom teče čez drn in strn, in se odloči, da bo začela teči, da se znebi nekaj odvečnih kilogramov. Po enem mesecu vadbe vsa začudena opazi, da je izgubila zgolj dva kilograma, sama pa bi se jih želela znebiti vsaj pet, če že ne kar postati taka kot vitki atlet. In nato potem kar opusti vadbo, češ da je to prenaporno in gre tako počasi in da verjetno obstaja še kakšna druga, hitrejša varianta in morda celo z manj napora. Zmota.

V življenju zmagujejo tisti na dolge proge, je pisalo pred časom na velikem reklamnem panoju znane avtomobilske znamke. In to še kako drži. Zmaguje vztrajna pot, kjer sta na prvem mestu volja in zavzetost. Talent je nekaj, a še zdaleč ne vse. Kaj pomaga nadarjenost, če ni vztrajnega dela.