Vera brez cerkve

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. marec 2007 / 05:00

Je ljudi sploh mogoče deliti na verne in neverne? Kdo je res vernik in kdo brez vere? Eni sicer hodijo v cerkev - ker je to stara tradicija in ker se spodobi, njihova vera pa ni posebej globoka. Med tistimi, ki ne hodijo v nobeno cerkev, pa je vse več takih, za katere ne bi mogli trditi, da so "neverujoči" ali celo ateisti ...

Ker smo v postnem času, morda ne bo odveč, če zapišemo še nekaj besed o veri. Post je namreč, vsaj v svojih tradicionalnih oblikah, z vero povezana praksa. V novejšem času pa ga mnogi prakticirajo zgolj iz zdravstvenih razlogov, brez ozira na vero in cerkev. Sicer pa se je nekaj podobnega zgodilo tudi z vero samo. Eni jo prakticirajo v Cerkvi oziroma cerkvah in verstvih, ki jim tudi formalno pripadajo. Kaj pa tisti, ki ne pripadajo nobeni od teh? Po mojem ni mogoče reči, da so vsi ti enostavno brez vere. V nekaj skoraj gotovo verujejo. Vera je ena od temeljnih oblik človeške duhovnosti. Po Heglu se absolutni duh pojavlja v treh zaporednih stopnjah, v umetnosti, religiji in filozofiji; v prvi na čutno nazorni način, v drugi kot upanje, v tretji kot čista misel.

Minulo stoletje je bilo v znamenju desakralizacije, svet je postajal vse bolj posveten. V zadnjih letih pa srečujemo vse več posameznikov in gibanj, ki pričajo o tem, da se svet vsaj za njih znova sakralizira, doživljajo ga kot čarnega oziroma začaranega, v njem je marsikaj takega, kar doživljajo kot sveto. Britanska sociologinja Grace Davie, avtorica tudi pri nas prevedene knjige Religija v sodobni Evropi, ta pojav označuje s sintagmo »verovanje brez pripadanja« (»believing without belonging«). »Gre za nove oblike verovanja, ki poljubno črpajo iz različnih virov, temeljijo na svobodni izbiri in individualizmu in tako ne vključujejo tradicionalnih oblik pripadnosti velikim religijam.« Tako je ta pojav (v intervjuju za Mladino, 16. decembra 2006) opisal dr. Aleš Črnič, docent za sociologijo religije na ljubljanski FDV. Kot izrazit primer verovanja brez pripadanja pa je ocenil posebno duhovno držo, kakršno v zadnjem času opažamo pri našem predsedniku republike.

Na vprašanje, kakšen je Drnovškov bog, je Črnič odgovoril, da naj bi bila to po predsednikovih lastnih besedah »univerzalna energija, univerzalna zavest«. Je potemtakem Drnovškova vera brez boga? »To je težko oceniti. Drnovšek črpa iz zelo različnih virov, boga v konvencionalnem, krščanskem pomenu pa v njegovem diskurzu skoraj ni zaslediti. Sam med viri izrecno navaja kitajsko filozofijo, predvsem daoizem, jasno razvidni pa so tudi indijski vplivi, torej hinduizem in budizem. Hkrati goreče promovira vegetarijanstvo in alternativno medicino. Pogosto omenja ajurvedo, tradicionalno vedsko medicino. Ko je po resni bolezni tudi v praksi začel uporabljati storitve alternativne medicine, je tako najbolj zgovorno izrekel nezaupnico uradni medicini. Ta točka njegovega soočenja s smrtjo je gotovo ključna za razumevanje obrata pri njem.«

Grace Davie ocenjuje, da verovanju brez pripadanja v evropskih državah »pripada« kakih 30 odstotkov prebivalstva; koliko od teh je ateistov oziroma povsem neverujočih, pa ni mogoče oceniti. Premalo vemo tudi o tem, »kakšni ljudje so v tej kategoriji in kakšna so njihova stališča«. Pač pa so empirične raziskave pokazale marsikaj gotovega: da se velikost kategorije »neverujočih« po posameznih evropskih državah močno razlikuje (v Franciji in na Nizozemskem je, denimo, njihov delež bistveno višji kot na Poljskem ali Irskem). Vemo, da med njimi prevladujejo intelektualci, »ki so svoj položaj sistematično premislili, njihova dejanja (v tem primeru neobiskovanje cerkva) pa so odraz njihovih filozofskih stališč«; zlasti visoka je njihova prisotnost v medijih in univerzitetnih sistemih. »Obstaja tudi velika verjetnost, da bomo v tej kategoriji našli več mlajših moških kot starejših žensk.« Skratka: kategorija »neverujočih«, ki sicer ne pripadajo nobeni institucionalni religiji, zavedajo pa se pomena vrednot, ni homogena, zelo je raznolika in kljub temu zelo vplivna.

Hkrati se v zahodnem svetu krepi tudi obratna težnja: pripadanje brez verovanja. Gre za oblike t. i. kulturne religioznosti, »ki bolj kot na verovanju v temeljne dogme temeljijo na tradiciji in pripadnosti občestvu«, ugotavlja Črnič. Tudi sam poznam veliko ljudi, ki se sicer bolj ali manj pogosto udeležujejo verskih obredov, njihova vera pa, tako se vsaj zdi, ni posebej globoka. Baje, da »pri nas komaj tretjina deklariranih katolikov veruje v vstajenje«, brez tega pa je vse krščanstvo le prazna vera …

In še nekaj zgovornih številk. V vstajenje mrtvih jih največ veruje na Irskem (70 odstotkov), najmanj na Švedskem (21 odstotkov), v Evropi povprečno 33 odstotkov. Višji so deleži tistih, ki verujejo v boga; v evropskem povprečju je takih 70, na Irskem 96, na Švedskem 45 odstotkov. Takih, ki gredo k maši »vsaj enkrat tedensko«, je spet največ na Irskem (81 odstotkov), najmanj pa v Franciji (10 odstotkov). Takih, ki v cerkev ne zaidejo »nikoli«, je na Irskem le 5, v Franciji pa 59 odstotkov … (Vir: Davie; podatki so iz raziskav, opravljenih leta 1990, seveda še brez upoštevanja vzhodnoevropskih držav, kjer je delež verujočih višji kot v bolj sekulariziranih zahodnih.)