Nominator 239

Vsak je sam gospodar svoje usode, je v enem od svojih razmišljanj zapisal francoski romantični pisatelj, državnik in akademik Victor Hugo, rojen 26. februarja 1802 (obletnica je bila minuli ponedeljek). Član francoske akademije 19. stoletja je pravzaprav razmišljal o vsem, kar sestavlja življenje. Med drugim, da je vso svojo dušo treba posvetiti ustvarjanju. In prav vsi gospodje in možje, katere je predsednik Janez Drnovšek povabil na Brdo, da se jim z državnimi odlikovanji zahvali za njihov prispevek, so z dušo in usodo uspešno gospodarili skozi svoja življenja. Celo tako odlično in izjemno, da je bil predsednik Drnovšek prepričan, da so vsi izbrani odlikovanci storili več, kot pravzaprav veleva dolžnost. Zgodnjepopoldansko vzdušje v sijoči veliki protokolarni dvorani, kjer so svoje dni sedeli Tito, papež Janez Pavel II., Kučan z gardo sedmih predsednikov razpadajoče Jugoslavije, Clinton, Bush, Putin in še kdo, je bilo dogodku primerno. Ravno pravšnja protokolarna formalnost in zadržana vznesenost zrelih in izkušenih velmož. Le ne tako redek protokolarni zdrs, nagrajenci so nam ob sprejemanju odlikovanj kazali hrbet, je bil nevšečen, nepotreben. Prvi, ki mu je predsednik z vso svojo skromnostjo in umirjenostjo segel v roko, je bil starosta slovenskega bančništva, ekonomist Cvetko Kobal, doma iz Škofje Loke. Za svoj prispevek v dobro slovenskemu narodu, posebej za vzpostavitev ekonomskih temeljev za samostojno državo, je Janez Drnovšek odlikoval Cvetka Kobala z zlatim redom za zasluge. Obrazložitveni zapis odlikovanega je nadvse zanimiv. Od partizanščine in poljanske vstaje do taboriščnika v Mauthausnu in Auschwitzu. Uspelo mu je pobegniti in v sklepnih bojih 9. korpusa je sodeloval pri osvobajanju Trsta. Po vojni pa je sodeloval pri ekonomsko političnem življenju ter bil konec šestdesetih let guverner Narodne banke Slovenije. Sodeloval je pri gradnji Ekonomske fakultete ter pri ustavnih spremembah, ko so se začenjale dogajati velike spremembe. Študentje in slušatelji njegovih podiplomskih predavanj, danes vplivni podjetniki, vedo povedati, da je bil vedno zanimive »sorte« ekonomist. Enako zlat »orden« je prejel Tržičan, prof. dr. Ernest Petrič, družbeno dejaven vse od vlade Staneta Kavčiča (1967-1972). Doletela ga je »akcija 25 poslancev«, po obračunu je bil umaknjen iz političnega življenja. Kasneje pa se dr. Ernestu Petriču zgodilo zanimivo življenje diplomata, ki ga še posebej zaznamuje ob razpadanju naše skupne države. Imenovan je bil za prvega veleposlanika samostojne države in na zelo zahtevnem diplomatskem parketu v Washingtonu je odigral izjemno vlogo. Ob 70-letnici, ki jo je dr. Petrič proslavil preteklo leto, so ga odlikovali za velike zasluge za razvoj diplomacije. Podobno razpoloženega se ga sem in tja da videti tudi na igrišču za golf. Prav tako pa mu je drago lovsko tovarištvo. Medaljo za zasluge in osebni prispevek ter podporo Sloveniji v osamosvojitveni vojni pa je »končno« prejel Gerard Drese, vpliven in zanimiv Nizozemec, ki z ženo Jožico, dekliško Romih iz Tržiča, živi v Koritnem pri Bledu. Še sam ne vem, kje sem ju prvič srečal. Na Bledu ali v Goriških Brdih, kamor rada zahajata in sta si z družino Kristančičevih iz Ceglega stkala veliko prijateljstvo. Gerard Drese je bil že na Nizozemskem znan po socialnem in človekoljubnem delu, za kar ga je odlikovala kraljica, njeno veličanstvo Beatrix Wilhelmina Armagard van Oranje-Nassau. Dogodek na Brdu je pospremil tudi veleposlanik Kraljevine Nizozemske, njegova ekscelenca John C. M. Groffen s soprogo Therese in odlikovanemu gorenjskemu Nizozemcu sta prva čestitala. Simpatični in srčni Jožici Drese sta ob tej priložnosti delala družba tudi njuna sinova, Andrej in Karel Čeč s soprogama Polono in Barbaro. Slika za v okvir. Karel je prav tako povezan z Nizozemsko, saj kot pilot kapetan leti za »holandsko« družbo MartinAir. Andreju pa se je poslovna zgodba začela v Iskri, med drugim je v Iskrini poslovni šoli, bila je v loškem Transturistu, poslušal Cvetka Kobala, jo nadaljeval po tujini, bil nekaj časa v Factorju, zdaj pa je družbenik v kranjskem IC Domu, žena Polona pa je v Factor banki vodja poslovanja v državi. In vsi radi smučajo ter igrajo golf. Vabilu sta se rade volje odzvala tudi zakonca Kristančič Movia, Aleš in Vesna, ki imata sina Lana prav te dni na počitnicah in v varstvu pri vitalni Jožici. Seveda smo nazdravili. Aleš, vidno se ga je še držal »jet leg«, ravno se je vrnil s poslovnega pohajkovanja po Ameriki, pa je pripovedoval, kako prijetno je po 20 letih dela videti in doživeti svoj tržni uspeh. Z velikim kozarcem čiste vode pa je z odlikovanimi nazdravil tudi predsednik Janez Drnovšek. Med drugimi z dr. Boštjanom Žekšem, predsednikom SAZU, ki je prav tako počastil popoldansko slovesnost. Ambasadorka UNICEF, igralka Milena Zupančič, nepozabna Meta iz Cvetja v jeseni, Borštnikova in Prešernova nagrajenka, pa je bila sproščena v druženju z nagrajenimi. Zares sijajen popoldan.

Podobno zvezdni pa je bil četrtkov večer v Retečah pri družini Čarman, v družinskem gostišču Pri Danilu. Kuharska mojstrica Vesna Čarman, ki je lani za Miklavža zaslovela v New Yorku, kjer se je z inovativnim jedilnikom predstavila fundaciji James Beard ter nekaj našim tam živečim podjetnikom in diplomatom, še leto prej pa v kuharski knjigi European Cookery, je tokrat izbranim gostom pripravila jedi, ki so spremljale vina zamejskega vinogradnika Daria Prinčiča iz Oslavja na »oni« strani Brd. Gašper, hišni sommelier, sin ponosnega očeta Dušana, ki ga je navdušil za »vinoznanstvo«, in skoraj že diplomant londonske šole WEST, eden izmed prvih štirih Slovencev, izbranih v francoski vodič JRd´E, pa je poskrbel, da smo pripravljeno še lažje razumeli. Šlo je za nove, drugačne okuse, drugače vzgojena vina. Dario Prinčič že v vinogradu manj obremenjuje trto, uporablja le modro galico in kravji gnoj, potrgano dolgo macerira in ob pretoku vina ne filtrira. Loška medla na ukrivljeni žlici je bila predjed pred krožnikom, ki ga je Vesna, ki bo kot odlično ocenjena predstavnica Gorenjske v ponedeljek v Ljubljani tekmovala za kuharico leta, imenovala »zemlja-voda-zrak«. Ob tem pa smo okušali vino večera, po mojem izboru, beli trebež, zvrst sivega pinota, chardonnaya in souvignona. Po odlični pomarančni osvežitvi, kapo dol za kuharja Borisa in druge člane ekipe, pa je sledila »premiera za naslov«. Tekmovalna različica krožnika, na katerem je bil srnin file v tančici iz črnih trobent in koraževec – loška starodavna jed iz jabolk, korenja in smetane. Spremljajoči rdečini, cabernet sauvignona ´98, je čisto malo zmanjkalo. Morda le letnik. Dario Prinčič pa nam je ob tem, da se govori, da na Oslavju »niso normalni«, povedal bistvo. Naslednje jutro ne smeta boleti ne glava ne želodec. Vmes se nam je zgodil »cik« zamaška, a smo ga ujeli. Se navdušeni nasmejali ter Vesni, Kosmačinovi tamladi, privoščili odličen nastop za kuharico leta ter dobre priprave za nastop v Washingtonu, kamor gre kuhat spomladi.

Tako. Menda bo, tudi zaradi polne lune v nedeljo, prihajajoči teden povsem drugačen kot minuli. Za vse nas. Naj bo vesel.