Sedmica: Cesarjeva nova oblačila

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 2. marec 2007 / 05:00

Ameriški igralec Anthony Quinn je po dolgoletni uspešni filmski karieri prišel do zaključka: »V Evropi je igralec umetnik, v Hollywoodu je igralec brez dela klošar.« Predpostavljam, da ugotovitev o stanju razmer na področju scenske umetnosti na tej in oni strani Luže drži, ne razumem pa, v čem naj bi bil problem (če je to sploh problem), če v Hollywoodu ne uspejo vsi, ki si zapičijo v glavo, da bodo igralci. Ne vem sicer, kako je v drugih evropskih državah, v Sloveniji, ki je prav tako v Evropi, je tako, da dobivajo najvišja priznanja, mislim na Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan, tudi takšni igralci, ki bi bili v Hollywoodu klošarji. Javnost pa v maniri Cesarjevih novih oblačil hvali izjemne dosežke nagrajenca, ki jih ni, ali v najboljšem primeru molči.

Naj bo tako ali drugače, v svetovni prestolnici filmske industrije oskarjev ne »talajo« kot božjih podobic. Vsak podeljeni kipec stoji na konkretnih utemeljitvah in dosežkih. Recimo: častni oskar za življenjsko delo je letos prejel italijanski skladatelj Ennio Morricone. Obrazložitev: njegove glasbene teme so oživile številne filme, mnoge med njimi so postale zimzelene melodije, sodeloval je pri več kot štiristo filmih in televizijskih serijah, za oskarja je bil nominiran petkrat, leta l978 za glasbo v filmu Božanski dnevi, leta 1986 za glasbo v filmu Misijon in tako naprej. Tudi kipec za igralca leta je šel v prave roke, saj je, denimo, Helen Mirren z odlično imitacijo angleške kraljice Elizabete II. navdušila in prepričala ves svet.

Da ne bo pomote. Ne gre za to, da dobitniki Prešernove nagrade ali Borštnikovega prstana s svojim, recimo, igralskim talentom prepričujejo in navdušujejo svet. Za tako prestižno nagrado, kot je Prešernova, bi zadostovalo, če bi prepričali in navdušili domačo javnost. Kot jo je nekoč s široko paleto človekovih značajev, ki so žanrsko prehajali od antične tragedije do sodobne komedije navduševal Stane Sever in se je z izjemno igralsko stvaritvijo, med drugim z likom Boccaccia v nanizanki Dekameron, za vedno zapisal v zavest slovenskega gledalca.

Resnica je, da vsi, ko so tako kot Stane Sever prejeli Prešernovo nagrado, še zdaleč niso na njegovi umetniški in ustvarjalni ravni, in kdo ve, če nekateri med njimi v Hollywoodu ne bi končali med klošarji. Bom zelo konkretna. Za moj okus oziroma za moja merila si Radko Polič tako prestižne nagrade, kot je Prešernova, pač ne zasluži. (Pri čemer nikakor ne trdim, da bi v Ameriki kot igralec končal med klošarji.) Za moj okus oziroma za moja merila je celo kranjski župan Damijan Perne, po poklicu psihiater, boljši igralec od njega. Vsekakor pa si Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan zasluži igralka Polona Vetrih, ki je bila na londonski Akademiji za glasbo in dramsko igro, kjer je študirala igro, pantomimo, glasbeno komedijo, petje in ples, razglašena za najbolj šarmantno igralko in nadarjeno študentko te šole. S svojo sugestivno in prepričljivo držo, mimiko in masko je šarmirala na številnih svetovnih in domačih odrih (naj spomnim samo na komedijo Ob dnevu osorej, ki sta jo s soigralcem Ivom Banom vrhunsko uprizorila dvestodvainsedemdesetkrat in je največja slovenska uspešnica vseh časov). Samo tisti, ki v Sloveniji odločajo o prestižnih igralskih nagradah, Polone Vetrih očitno niso opazili, saj ni do zdaj prejela niti Prešernove nagrade niti Borštnikovega prstana.