Iz starih časov: Še o Torki

Po zapisih o pustu in postu sklenimo še naše pisanje o preji. Videli smo, da ta ni bila zmeraj dopustna, o tem piše tudi profesor Niko Kuret. »Posebno prepovedano je bilo presti ob večerih pred kvatrnimi prazniki. V času, ko je bila preja na vrsti, pratika oznanja dvoje kvatrnih tednov: zimske kvatre so predpisane v tretjem tednu v adventu, spomladanske pa v tednu po prvi postni nedelji. Ob kvatrah je bil predpisan post. Postili so se ob sredah, petkih in sobotah. Na torkov večer – pred začetkom kvatrnega posta – pa je bila preja še posebno prepovedana. Predica, ki tega ni upoštevala, je morala pričakovati maščevanje Torke ali Torklje. Prepoved je bila tako huda, da so ženske ponekod tudi ob drugih torkih predle le do devetih zvečer.« In še: »Dolga je vrsta pripovedk o Torki. Najmanj, kar neubogljiva predica lahko pričakuje od Torke, je, da pride Torka za kazen ponoči prest in da ji zmeša vso prejo. Navadno pa je njena kazen dosti hujša, strašna je in okrutna. Predico požre in pusti le 'zlizane' kosti za pečjo, v kuhinji ali na podstrešju …«

Res hud primer kazni za nedopustno prejo najdemo pri Manici Koman. »Še vse hujše se je godilo neki posestnici iz Begunj. Imela je namreč posebno veliko prediva in če tudi je bil kvatrni večer, je pozvala predice k preji. Predice so ji ugovarjale, češ: nocoj nismo varne pred Torko. Toda gospodinja je dejala ošabno: 'To je neumnost. Meni ni Torka prav nič mar. Vso odgovornost prevzamem nase. Le nič se ne bojte in pridno predite. Jaz vam bom zato, ker ste poslušne, postregla s pečeno gosko.' Predice so se prekrižale ter sedle k delu. Gospodinja je ostala mož-beseda. Zaklala je gosko ter odšla z njo v kuhinjo. Minila je ena, nato dve ali celo tri ure, toda goske ni bilo od nikoder. Predice so postale lačne in nestrpne. Ena izmed njih odpre hišna vrata in zakliče v kuhinjo: 'Mati, dajte že no gosko na mizo!' Nato se začuje čuden, votel glas: 'Počakajte, da še glavo oskubim!'« Kar je sledilo, je res strašljivo oziroma vredno močne domišljije. »Kmalu nato se vrata na stežaj odpro in med prestrašene predice prileti – ne pečena gos – nego odrezana in popolnoma oskubljena glava nesrečne gospodinje, ki se je drznila šaliti s Torko. Predice so v smrtnem strahu zbežale na vse strani in od tedaj se na kvatrni večer ni sploh nihče več upal dotakniti kolovrata.«

Ko se je čas preje iztekel, je bilo treba narediti še tisto, kar je bilo njen gospodarski smoter – domače platno. »Na spomlad, ko je preja v kraju, štrene dobro preperejo v žehti, nakar jih na palicah nataknjene razgrnejo po travi, kjer se 'štrene belijo'. Ako je solnce močno, jih je treba trikrat na dan poškropiti z vodo. To beljenje traja približno tri dni. Nato pridejo zopet v žehto in ko so nanovo dobro oprane, zopet na solnce, ker potem šele postanejo zadosti bele. Zatem štrene zvijejo na klobčiče, katere dobi tkalec, ki jih najprej osnuje na 'remo' in potem na 'statvah' izdela (iztke) domače gorenjsko platno, ki vkljub tujim novotarijam še vedno daleč slovi in še dandanes največ velja.« To že, toda ta »danes« je bilo leta 1928 …