Jurij baron Vega in njegov čas

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. marec 2007 / 05:00

Ob 250-letnici rojstva Jurija Vege, ki je sicer minila že 23. marca 2004, je konec 2006 z nekoliko več kot "akademsko četrt" zamude izšel imeniten zbornik. Iz njega je razvidno, da je bil naš rojak z gorenjskega vzhoda pravzaprav v vrhu evropske znanosti svojega časa.

Uvodnik v zbornik je napisal prof. dr. Boštjan Žekš, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). V njem si/nam je postavil nekaj zelo aktualnih vprašanj. Prvo: »Vega se je povzpel iz zelo skromnega okolja na sam vrh kot znanstvenik, visoki oficir, baron. Ali je tak vzpon sedaj pri nas še možen? Ali dovolj pomagamo vsem nadarjenim in ambicioznim mladim ljudem pri njihovem razvoju?« In odgovor prvega med akademiki: »Bojim se, da ne.« Drugo: »Vega se je šolal le osem let, pa mu je pridobljeno znanje zadostovalo za vzpon na vrh. Seveda se je po šoli sam izobraževal in izpopolnjeval, toda šola ga je tega naučila. Ali imamo danes pri nas dovolj dobre šole, ki dajo osnovna znanja, uče, kako se učiti, ter diplomantu omogočijo kariero v svetu?« Odgovor spet: »Bojim se, da ne.«

Navedenima vprašanjema je predsednik dodal še nekaj pomenljivih ugotovitev. Ena: »Vega je pri 26 letih kot navigacijski inženir zapustil Ljubljano, šel na Dunaj in prišel na vrh. Ali imamo danes take ambiciozne ljudi? Ni jih dovolj. Vse preveč nas je zadovoljnih s svojo usodo in se zadovoljimo s tem, da se pritožujemo nad ozkostjo in zaplankanostjo domovine.« Druga: »Vega je v tujini ohranil stike z domovino, kranjski deželni stanovi so ga izbrali za svojega člana. Kako je danes? V tujini je precej uspešnih Slovencev, ki bi radi domovini pomagali, a na žalost te povezave ne zažive. Predvsem zaradi nas, ki ne maramo sprememb in se bojimo konkurence.« Tretja: »Vega se je, ko so ga predlagali za odlikovanje, pa ga ni dobil, pritožil pri samem cesarju. Zavedal se je svojega znanja in njegovega pomena. Tudi danes bi se mi vsi morali bolj zavedati svojih dosežkov in njihovega pomena ter se kdaj pritožiti pri kakem cesarju.«

Iz navedenega je razvidno tudi marsikaj o Vegovem življenju in delu. Zlasti to, da Vega ni le avtor znamenitih logaritemskih tablic, ki smo jih uporabljali vsi, ki smo hodili v šole še v predračunalniških časih. Prirejene so po desetdecimalnem nemško-latinskem logaritmovniku Thesaurus logarithmorum completus, ki je izšel 1794 v Leipzigu in avtorju prinesel mednarodni sloves. Pa naštejmo še nekaj zanimivih podrobnosti iz njegovega izjemno ustvarjalnega in razgibanega življenja. Vega je bil tudi vojak oziroma »kanonir«. Topniški častnik je postal 1780, 1802 je dosegel čin podpolkovnika. Bil je učitelj matematike na topniški šoli, sodeloval pa je tudi v več vojaških akcijah: v pohodu na Moravsko, v napadu na Mannheim, v obrambi Mainza … In najvažnejše: je eden od utemeljiteljev moderne balistike in avtor strokovnih del s tega področja. Izpopolnil je težke topove – možnarje, s katerimi so v letu začetka francoske revolucije (1789) Avstrijci pod vodstvom legendarnega feldmaršala Laudona (nanj spominja tudi kletvica fikslaudon!) med obleganjem Beograda obstreljevali in zavzeli trdnjavo Kalemegdan. Leta 1796 je prejel vojaški viteški križec Marije Terezija, leta 1800 pa je bil za svoje znanstvene in vojaške zasluge povzdignjen v dednega barona. Po njem se imenujejo krater na Luni, kasarna v dunajskem XIV. okraju Penzing, osnovna šola v Moravčah, ena najlepših ulic v Ljubljani in še marsikaj … V Ljubljani in Moravčah ima tudi spomenika, upodobljen je bil na zdaj že pokojnem bankovcu za 50 tolarjev, PTT Slovenije je 1994 izdala Vegovo znamko za 215 tolarjev, rajnka FNR Jugoslavija ga je z znamko za 50 dinarjev počastila že 1954, ob 200-letnici rojstva …

»Na Dunaju so v Vegov spomin poimenovali ulico v devetnajstem okraju. V štirinajstem pa stoji leta 1904 zgrajena vojašnica Vega-Payer-Weyprecht. Ime Jurija Vege se je tu znašlo v imenitni družbi. Nadporočnik Julius von Payer (1841-1915) in ladijski poročnik Karl Weyprecht (1838-1818) sta med letoma 1872-1874 vodila znamenito avstro-ogrsko ekspedicijo na severni pol in odkrila t. i. Deželo Franca Jožefa (Novaja Zemlja). Zanimivo je, da se je Weyprecht leta 1866 udeležil znamenite bitke pri Visu, Payer pa se je pri sedemdesetih letih starosti leta 1912 udeležil ekspedicije s podmornico na severni pol. Umrl je leta 1915 na Bledu.« Res zanimivo, mar ne! Navedeni odlomek je iz prispevka Dediščina Vegovega časa, ki ga je za Vegov zbornik napisal dr. Matija Žargi iz Narodnega muzeja Slovenije.

V istem besedilu je avtor na kratko povzel njegovo vojaško pot. »Podpolkovnik topničar baron Jurij Vega je bil poleg svojega znanstvenega dela in 'profesor matheseos' pri bombardirskem zboru predvsem izvrsten vojak, za kar si je prislužil viteški križec Marije Terezije. Po tistem, ko se je vrnil s toliko opevane bitke za Beograd, se je udeležil koalicijske vojne v Porenju. Kratkotrajne avstrijske zmage nad Francozi seveda še zdaleč niso tako odmevale kot njihova zadnja zmaga nad Turki, vendar so bile te bitke za Vego odločilnega pomena. Omeniti moramo dve najpomembnejši. Leta 1793 je prelisičil Francoze v Fort Louisu, leta 1795 pa je njegov izum daljnosežnega možnarja omogočil zavzetje Mannheima. Drugod je do leta 1797 reševal topniško orožje pred hitro napredujočo Napoleonovo vojsko. Po sklenitvi miru v furlanskem Campu Formiu leta 1797 se ni udeležil nobene bitke več. Tako se je naš rojak lahko posvetil znanstvenemu delu.«

Dr. Stanislav Južnič je za zbornik napisal obsežno študijo Vega v uniformi. V njej poudari Vegov topniški genij, podprt z znanjem matematike. Pri obstreljevanju Beograda je bil uspešen zato, ker je spremenil naklonske kote obstreljevanja in izboljšal tesnjenje med cevjo in kroglo. »Ko je zvečer 8. oktobra 1789 zadel smodnišnico, je turška posadka Osman paše še istega dne pomahala z belimi zastavami in podpisala vdajo. Vega in tovarišija so zasegli 351 bronastih topov in 34 bronastih možnarjev.« Štiri leta pozneje se je odlikoval z zavzetjem trdnjave Fort Louis, ki je stala na otoku sredi Rena in branila dostop do Strasbourga. Njegov predpostavljeni general in baron Lauer ga je najprej ozmerjal, češ da je njegovo topništvo neučinkovito. »Vega se je postavil za svojo obrt in generalu predlagal, naj mu da 24 ur prostih rok za rešitev zapleta. Lauer je prepustil Vegi pobudo, da je 12. novembra 1794 obstreljeval družine branilcev na nasprotnem koncu utrdbe z možnarji, izjemoma spuščenimi na 15 do 16 stopinj, kot so običajno uporabljali topove. Francozi so se naslednji dan vdali; preizkušnja je bila vse prehuda za galantne galske duše. Vega je zajel 107 oficirjev, 4300 vojakov in 111 topov.«

V predgovoru k tretji izdaji knjige Predavanja o matematiki (»nasploh namenjena mnogim razširitvam matematičnega znanja v cesarsko-kraljevih deželah, predvsem pa namenjena uporabi v cesarsko-kraljevih topniških korpusih«), ki je izšla 1802 na Dunaju, je zapisal: »V tem času trinajstih vojnih let je za vse civilizirane narode nastala očitna trditev: matematika je najzanesljivejša osnova pravih vojnih znanosti. V veselje in nagrado mi je, da sem se prepričal v vojnih pohodih proti Turkom in Francozom, da so se tisti moji učenci, ki so se posvečali z neprekinjeno zagnanostjo matematični znanosti, odlično izkazali s preudarno pogumnostjo proti sovražniku in so tako največ pripomogli k vzdrževanju in širitvi stare slave avstrijskih topniških korpusov.« Komaj verjamem, da bi se njegovi učenci navduševali nad matematiko; da bi brez nje topniške znanosti ne bilo, je pa gotovo. Vega je v sebi nadvse uspešno združil oboje, znanost in spretnost. Kar pa ni preprečilo njegovega tragičnega konca.

Duhove namreč še danes vznemirja skrivnost Vegove smrti. Dejstvo je samo to, da so 26. septembra 1802 v Donavi, v vasi Nussdorf, našli njegovo truplo in da so ga pogrešali od 17. septembra. V zapisniku dunajskega mrliškega oglednika piše, da je utonil pri kopanju, na truplu ni bilo sledov nasilja. Sicer pa so se pojavile vsaj štiri različne razlage, kako naj bi zašel v Donavo: nesreča, umor iz zavisti, roparski umor in samomor. V slovitem Wurzbachovem biografskem leksikonu lahko preberemo, da naj bi morilca našli po naključju. Med vojno leta 1809 je neki orožar od nekega mlinarja dobil v dar topniško merilno šestilo. Pozneje so ta instrument prepoznali kot Vegovo lastnino, saj je bilo na njem vgravirano njegovo ime. Ko so mlinarja aretirali, naj bi umor priznal. Njegova zgodba: Vega naj bi ga prepričal, da mu za mošnjo dukatov proda svojega lepega belega konja. Ko je Vega s konjem odhajal, ga je mlinar ubil, truplo pa vrgel v Donavo. Tako mu je ostalo oboje: konj in dukati. Mlinarja naj bi nato obesili, vendar niso v uradnih dunajskih arhivih našli nobene zabeležke, ki bi potrjevala to zgodbo. Bolj verjetno je, da naš rojak ni bil umorjen. Christiane Zoerner je o Vegovem življenju in delu napisala doktorsko disertacijo. Pregledala je vse dostopne vire, tudi policijski arhiv, a ni našla nič oprijemljivega. Poudarja tudi, da je bil Vega po značaju melanholik. Njegov sodobnik, ki ga je videl na neki maškaradi, je zapisal: »Opazil sem, da se mi je zdel znani matematik Vega, zgrajen mož, tako melanholičen. Ne vem, zakaj so se mi zdele njegove oči tako žalostne. Tragična slutnja. Kaj takega!«

Zdaj pa še nekaj besed o Vegovem rojstvu oziroma poreklu. Rodil se je 23. marca 1754 v Zagorici pri Dolskem kot Jurij Veha. Priimek Veha je v Vega spremenil sam, ko je stopil v vojsko. Zagorica je danes v občini Dolsko, takrat je bila v župniji Moravče in tako ga imajo tudi Moravčani še danes za svojega. Občini Moravče in Dolsko sodita danes v širše območje Ljubljane, sicer pa so se imeli Moravčani nekoč za Gorenjce, tudi njihova govorica je gorenjska. V času, ko se je tu rodil naš Jurij, je bil to še povsem gorenjski konec dežele Kranjske in zato ne pretiravamo, če ga imamo za gorenjskega rojaka. Na tujem si je ustvaril tudi svojo družino. Jeseni 1787 se je poročil s 17-letno Jožefo pl. Swoboda, hčerjo topniškega majorja iz Čeških Budjejovic. Imela sta sinova in tri hčere. Leta 1800 jih je zadela družinska nesreča. Žena je zbolela in umrla, stara 29 let. Nekaj dni za materjo je umrla še najmlajša hči Marija Alojzija, njena sestra Jožefa naj bi umrla že 1795. Hčer Marijo Terezo, za katero sam ni mogel skrbeti, je dal oče v ustanovo za oficirske hčere. Po njegovi smrti je za otroke skrbel topniški stotnik Loewengrimm, eden njihovih stricev po materi. Sinova Henrik in Franc Jožef sta že mlada umrla. Preživela je edino hči Terezija, ki je imela štiri otroke. Sin Joseph Bronn, Jurijev vnuk, je postal profesor mehanike in generalmajor.

Zbornik Jurij baron Vega in njegov čas sta izdala DMFA (Društvo matematikov, fizikov in astronomov) in Arhiv republike Slovenije, glavni urednik je dr. Tomaž Pisanski. Prispevki so razvrščeni v tri tematske sklope: Življenje, Delo ter Čas in sledi. Nekateri so v tujih jezikih, vsi imajo povzetek v slovenščini in angleščini. Knjiga ima 544 strani v trdi vezavi.