Na poletnem delu v Ameriki

Triindvajsetletni Vladimir Radič z Jesenic je skoraj tri mesece preživel v Ameriki, od tega večino časa kot mentor v poletnem kampu.

»Zanimiva izkušnja, preizkušnja samega sebe in enkratna priložnost za potovanje.« Takole pravi o devettedenski izkušnji dela z otroki v poletnem kampu v Severni Karolini v Združenih državah Amerike 23-letni Jeseničan Vladimir Radič. Ta absolvent organizacije menedžmenta je lanske poletne počitnice preživel pri delu z ameriškimi otroki, ki običajno vsaj del poletnih počitnic preživijo na poletnih taborih (summer camps). »Za poletni kamp sem izvedel po naključju, od neke kolegice. Že nekaj časa sem razmišljal, da bi šel v tujino, morda študirat ali na delo. Ker rad delam z otroki, se mi je poletni kamp zdel odlična priložnost,« pripoveduje Vladimir. Za celotno organizacijo potovanja in bivanja je poskrbela agencija STA, pogoj za delo študentov na tovrstnih taborih pa je starost med 19 in 26 let in znanje angleščine. Stroški udeležbe znašajo 650 evrov, s čimer so plačani letalska karta, bivanje in hrana, sto evrov pa stane viza. Vladimir pravi, da je denar dobil nekako povrnjen nazaj prek žepnine, ki jo je prejel za delo, celo ostalo mu je še nekaj.

Vladimir je vse potrebno uredil dokaj pozno, šele konec maja, na pot pa se je podal 3. junija. Izbral je devettedensko delo v kampu v Severni Karolini. Kot pravi, v Ameriki obstajajo različni poletni kampi, od verskih, za invalidne otroke, otroke iz slabih okolij, otroke iz premožnejših družin … Kampi so podobni našim tabornikom ali poletnim kolonijam. Študenti z vsega sveta kot »camp councelors« (nekakšni mentorji) pazijo na otroke in jih učijorazličnih športnihin drugih aktivnosti; so njihovi učitelji in prijatelji. Vladimir je imel v skupinah od najmanj štiri do največ dvanajst otrok, starih od deset do štirinajst let. »Z njimi si 24 ur na dan. Moraš jih animirati, usmerjati, motivirati, koordinirati, jim pomagati …« Poudarek je na skupinskem delu. »Sam po izobrazbi nisem pedagog, zato je bila to zame tudi preizkušnja, ali sem sposoben koga voditi, reševati konflikte, usklajevati različne interese.« Poleg Vladimirja je bilo v kampu še šest tujih prostovoljcev, in sicer dva iz Avstralije, po eden pa iz Velike Britanije, Nemčije, Nove Zelandije ter Južne Koreje. Drugi so bili domačini, Američani. »Spoznal sem zelo različne ljudi, čisto drugačne kulture. V sobi sem bil denimo skupaj z Afroameričanom. Tudi to je bila posebna izkušnja, spoznati njihov sleng, govorico, obnašanje …« Prav s kolegi prostovoljci so navezali še posebej tesne stike in sklenili

dobra prijateljstva, saj so skupaj preživeli vseh devet tednov. Vladimir se je odlično naučil tudi angleškega jezika, saj je vseh devet tednov govoril izključno angleško. Je pa res, dodaja, da veliko dežele ni spoznal, saj so večino časa preživeli v kampu. Ker je kljub vsemu želel bolje spoznati utrip »obljubljene dežele«, se je po zaključku kampa odločil še za potovanje po vzhodni obali ZDA in Kanadi, na katero se je podal s prijateljico Vanjo iz Mengša. Obiskala sta predvsem velika mesta Washington, Boston, Philadelphio, New York, Ottawo, Toronto ter Niagarske slapove. In vtisi? »Ogromna mesta mi niso bila preveč všeč. Najbolj sta me navdušila Toronto in zlasti Boston, ki je zgrajen v evropskem slogu. Je majhno mesto ob oceanu, z veliko parki, kjer je vzdušje zelo sproščeno, ljudje pa odprti. Hitro navežejo stik, najbolj pa mi je bila všeč njihova navada, da sproščeno ležijo na zelenicah v parkih, berejo, se pogovarjajo …« Vladimir in Vanja sta zvečine potovala z avtobusi, zanimivo pa je, da sta največkrat spala pri neznanih ljudeh, ki so ju videli prvič v življenju. Kot pravi Vladimir, je Vanja že doma navezala stike in bivala sta pri znancih od znancev in vsakdo, pri komer sta spala, jima je priskrbel naslov novega znanca … V Ottawi pa sta si pomagala z internetno stranjo za popotnike (hospitality club), na kateri je mogoče dobiti naslove tistih, ki so pripravljeni odstopiti popotnikom bivališče. Vladimir pravi, da se je ves čas v Ameriki počutil zelo varno in ni imel prav nobene slabe izkušnje.

Po vrnitvi domov se je usmeril v prostovoljno delo, tako pomaga v Mladinskem centru Jesenice in na PUM-u v Radovljici. Tudi načrti, da bo spet odšel na tuje, že zorijo. Morda nazaj v Ameriko, a kot turist, ali pa v Avstralijo, Indijo … Vsekakor se bo prepustil toku ali kot pravi Vladimirjevo geslo: »Go with the flow …«