Norosti zaljubljenih ali kaj drugega?

V februarju praznujemo valentinovo – praznik vseh zaljubljencev, ki je k nam prišel iz tujine. Izrazov naklonjenosti in ljubezni nikoli ni preveč, vendar se ob tem odpirajo mnoga vprašanja. So darila res izraz ljubezni? Sta simpatija in zaljubljenost isto kot ljubezen? Je ljubezen res slepa? Od kod izvirajo neumna in včasih že kar nora dejanja zaljubljenih?

Darila niso nujno izraz ljubezni. Vsekakor so izraz pozornosti, v ozadju katere so lahko dokaj različni motivi – včasih tudi nelepi kot: preračunljivost, prilizovanje ipd. Darila za valentinovo naj bi bila praviloma drobna, toda nekateri tako pretiravajo, kot da bi bila vrednost darila merilo njihove ljubezni. Pa ni tako! Denarna vrednost darila kaže zlasti to, koliko si nekdo »lahko privošči«, o čustvih do obdarjene osebe pa ne pove kaj dosti. Na žalost včasih drago darilo izvira iz slabe vesti – z njim se hočejo ljudje odkupiti za grdo ravnanje in nepošten odnos. Toda dragoceno darilo ne more izbrisati grdih dejanj ali nadomestiti siceršnjega zanemarjanja. Še slabše je, če ste obdarjeni samo zato, »ker je pač treba«.

Druga stvar je opredelitev čustev. Ljudje pogosto pomešajo čustva simpatije, zaljubljenosti, ljubezni ter občutke spolne privlačnosti, ki so v resnici veliko bolj telesne kot čustvene narave. Povsem jasno je, da gre za različna čustva, saj simpatijo lahko čutimo tudi do prijateljev, kratkotrajna zaljubljenost pa nikakor ni isto kot prava ljubezen, čeprav včasih preraste vanjo. Ponavadi nas ljubljena oseba tudi spolno privlači, ni pa nujno obratno. Spolno nas lahko privlači tudi oseba, do katere ne gojimo nobenih čustev. Na žalost nekateri ljudje ne znajo razčistiti, kaj zares čutijo do koga, iz česar izvirajo mnogi neljubi zapleti od ljubosumja, do razočaranj in zamer. Ljudje si pogosto napačno razlagajo izraze naklonjenosti, zato pri obdarovanjih za Valentinovo bodite previdni. Premislite, koga in s čim boste obdarovali. Ne gre pozabiti, da je to praznik zaljubljenih, ne pa dobrih prijateljev in poslovnih partnerjev. Da ne bo nesporazumov, le-te raje obdarujte ob kakšni drugi priliki.

Kako pa je s slepoto in norostmi zaljubljenih? Zaljubljeni so slepi za vse napake ljubljene osebe. Obratno pa za ljubezen velja, da imamo človeka radi kljub njegovim napakam. Zaljubljenost in z njo povezana čustva neredko vodijo do nespametnih dejanj. Zaljubljenci pogosto počno razne neumnosti, s katerimi naj bi osvojili ljubljeno osebo: ji vztrajno pisarijo, jo obsipajo z darili, vabijo na zmenke ipd. Večinoma gre za neškodljive neumnosti, katerim se javnost blagohotno smehlja, za oboževano osebo pa znajo biti nadležne in neprijetne, če ne čuti enako kot njen oboževalec. Nekaj povsem drugega pa so dejanja, ki ne izvirajo iz zaljubljenosti, ljubezni ali privlačnosti, pač pa iz negativnih čustev, ki se porodijo iz njih. Skoraj nič drugega ljudi ne prizadene tako močno, kot zavrnitev ljubezenskih ali seksualnih ponudb. Večina si le-te napačno razloži kot sporočilo: »nisi dovolj dober/dobra zame«. To vodi v globoko osebno prizadetost, užaljen ponos, ta pa naprej v čustva jeze, sovraštva in maščevalnosti. Primer zase so čustva ljubosumja, ki se razvijejo zaradi strahu pred izgubo ljubljene osebe, ki se mu primešata jeza in sovraštvo do tekmeca, lahko pa tudi do ljubljene osebe. Opravka imamo torej z negativnimi čustvi, ki lahko vodijo v skrajno nemoralna, podla, zlobna in že prav grozljiva dejanja. Ljubezensko prizadeti se lotevajo vse od zasledovanja, omejevanja svobode, kontroliranja, ukazovanja in groženj, do škodovanja, poškodovanja, mučenja ali celo umora prej oboževane, toda zdaj osovražene osebe. To seveda nima nič skupnega z ljubeznijo. Gre za osebnostno motene ljudi, ki se ne morejo sprijazniti z dejstvom, da v življenju ni vse tako, kot bi radi. Njihov šibak ego ne prenese nobene zavrnitve, zato nanjo praviloma odgovorijo s hudo maščevalnostjo. Če se le da, se jim izognite, nikakor pa jim ne verjemite, da vse to počno zgolj iz ljubezni do vas. V resnici so to bolni ljudje.