Potopisno predavanje Tomaža Pšenice

Besedilo: Metka Kern Trček
petek, 23. februar 2007 / 05:00

V kulturnem domu na Dovjem je sredi januarja Tomaž Pšenica, popotnik, ljubitelj in poznavalec svetovnih znamenitosti, pripravil predavanje z naslovom Od New Yorka do Ria De Janeira ali od Niagarskih slapov do slapov Iguacu. Z besedo, pri kateri sta mu pomagala Vesna in Grega, z glasbo in živobarvnimi slikami nas je povabil v nekatere kraje Severne in Latinske Amerike. Dopoldne že učencem zadnjih treh razredov OŠ 16. decembra iz Mojstrane, zvečer pa še nam, je predstavil najgloblji kanjon na svetu Colca, popeljal nas je v skrivnostno inkovsko mesto Machu Pichhu, z njim smo se povzpeli v najvišjo prestolnico na svetu La Paz, obiskali brazilsko letovišče Parati, kanadski Toronto, območje Amišev, se sprehodili po živahnem New Yorku, občudovali najvišje plovno jezero na svetu Titikako in lično urejene plavajoče otoke Uros, se naužili še pogledov na Rio de Janeiro ter se podali pod največje slapove sveta … Tomaževo predavanje je vsakokrat nekaj posebnega. Nekega poletja je obiskovalce povabil v dvorano opolnoči (pa so prišli); ko je predaval o Grčiji, so med obiskovalce poletele pomaranče, ob karnevalu v New Yorku so nas z balkona posuli s konfeti. Letos je na oder povabil mlade domače glasbenike, ki so prvič javno nastopili v skupini. Po dvorani so se razlili zvoki glasbe iz Latinske Amerike, ki so jih iz svojih glasbil izvabili obetavni člani ansambla Pačalinka Jan, Grega in Rok.

Tomaž, zvest član domačega kulturnega društva »Jaka Rabič«, je predavanje začel in končal s posnetkom rodnega kraja, ki ga, kjerkoli potuje, nosi v srcu. Ob prihodu smo se posladkali z medenimi kroglicami, za zaključek pa nas je povabil čez oder v kmečko sobo, kjer smo si ob čaju, prigrizku in klepetu ogledali razstavo gradiva s potovanj, med katerim je tudi slovenska zastava, njegova stalna spremljevalka. Resda se niso vsi gledalci podali tja, saj, verjemite, v naš razstavni prostor ne more hkrati dvesto ljudi, kolikor jih je bilo na predavanju v nabito polni dvorani, ki je pokala po šivih! Najlepše delo v kulturnem domu je prinašanje dodatnih stolov za obiskovalce, ki ostanejo brez sedeža, še boljši pa je skupen občutek, da smo se tistega večera imeli odlično!