Nevarna igra s peklenščkom

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 22. februar 2007 / 05:00

Bila je narkomanka. Za odmerek heroina je tudi kradla, večinoma domačim. Zaradi predoziranja se je znašla v bolnišnici. Mama jo je iz obupa vrgla čez prag. Danes živi polno življenje. Rekli ji bomo Kranjčanka.

»Kot otrok sem bila občutljiva, verjetno zato, ker je bil v družini prisoten alkohol. Starša sta vpila drug na drugega. Zaprla sem se vase, da se me je situacija čim manj dotaknila. Ko je oče na začetku mojih osnovnošolskih let prenehal piti, sem bila že trdno v svojem svetu, v katerem sem se počutila varno. Kar v enem kotu sem čepela, velikokrat sem bila tiho, v šoli sem bila pridna in neopazna,« je začela svojo pripoved Kranjčanka. Bila je edinka, bila je odličnjakinja in športnica. Ampak veliko ji je pomenilo, da ni doma in šport je sčasoma postal samo še njen izgovor domačim.

Z drogo, najprej mehko, se je začela igrati pri 16. letih. »Ko gledam nazaj, še do danes nisem ugotovila, kaj bi bilo tisto pravo, da se ne bi podala v omamo drog. Vsekakor je res, da se nisem naučila postati odgovorna, nisem imela nobenih vrednot, zanemarila sem bližino tistih, ki so me imeli radi … Očitno sem morala iti čez to. Je metanje peska v oči, če mladi mislijo, da bodo samo poskusili drogo, potem pa prostovoljno izstopili. Ne vedo, da je veliko mojih prijateljev mrtvih, da se jih v komuni od vseh, ki pridejo, morda deset odstotkov pretolče skozi celoten program zdravljenja. Mladi se igrajo s peklom in zgodbe so grozne; sem ena redkih, ki sem se izvlekla iz tega!«

Bliskovito od nebes do pekla

Od svojega 16. leta vse do polnoletnosti je kadila travo, pila alkohol in jemala tablete LSD. Zatem je prišla trda droga. »Jemala sem heroin, ki mi je na začetku dajal občutek brezskrbnosti. Odvisnost je prišla v določenem trenutku, ne da bi jo sploh pričakovala in potem se je zgodba spremenila. Ravno v tem je iluzija droge; najprej te potegne in ti je zelo lepo, a se lažna svoboda v trenutku sprevrže v zapor,« je povedala in dodala žalostno resnico, da se tudi sredi Kranja z lahkoto pride do heroina. »Težje se pride do denarja. Na začetku, ko še nisem bila zasvojena, ni bil tak problem. Konec tedna sem tako kot ostali najstniki zvečer hodila ven, a sem žepnino namesto za koka kolo zapravila za drogo. Ker na začetku droge ne jemlješ tako pogosto, denar ni bil problem. Kot odvisnica pa sem se zelo spremenila. To nisem bila več jaz. Začela sem lagati, manipulirati, krasti. Ker me je bilo strah krasti po trgovinah, sem mami jemala denar iz denarnice, iz omare sem jemala oblačila in jih prodala naprej, sunila sem tudi kak kos družinskega nakita ... Življenje se je vrtelo samo v kolesju: vzamem - dobim. Sčasoma sem izgubila tistih nekaj moralnih vrednot, ki sem jih kot odvisnica še premogla, in v tujini sem kar na cesti prosila za denar.«

Beg od resnice

Naša Kranjčanka je svoje »resnično življenje« uspešno prikrivala kar nekaj let, čeprav se ji dozdeva, da so v domačem okolju ves čas vedeli za droge, a so raje bežali pred resnico, dokler je bilo to mogoče. »Uradno sem hodila v srednjo šolo, vendar velikokrat nisem bila pri pouku. Domov sem prihajala ob taki uri, ki se je skladala s koncem pouka. To je bilo vsaj nekaj časa res neopazno. Starša pa bi morala opaziti moje spremenjeno vedenje! Mama si je očitno zares zatiskala oči »moja hči pa že ne«. Ko so jo poklicali v šolo, da imam veliko neopravičenih ur, je to pripisala mojemu odraščanju. Potem jo je nekega dne poklical družinski prijatelj in ji povedal, da se njena hči drogira. Takrat sem bila stara 19 let, še vedno sem bila vpisana v šolo, a kot občanka.«

Po prvem šoku je mami in očetu kar naprej zagotavljala, da bo šla v komuno, kar je bila tedaj samo še ena laž več. »Nisem mogla vstati iz postelje, če nisem vzela droge. Nisem bila sposobna hoditi v šolo ali službo. Tudi v bolnišnici sem bila zaradi predoziranja, večkrat se je zgodilo, da sem obležala na cesti,« je povedala sogovornica. Doma je dobila hišni zapor. Malce je prišla k sebi, a »ker droga pomeni, da imaš problem v glavi«, kot pravi sama, to ni zaleglo.

Mama jo je v nekem trenutku iz lastne nemoči vrgla na cesto, ker se hči od drog ni hotela posloviti. »Prav je naredila. Rekla mi je: 'Umiraš mi pred očmi, a ti veš, kako se jaz počutim ob tem? Če že moraš umreti, potem ne naredi tega pred mojimi očmi',« je bila kruta resnica.

Metadon je razvada

»Psihična zasvojenost je močnejša od fizične. Ko sem imela svetle prebliske, da bi drogo pustila, sem se za dva, tri mesece dejansko nehala drogirati. Poiskala sem drug ekstrem in se podala na pot duhovnega iskanja v Indijo. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem spet poiskala drogo. Takšno življenje me je začelo izčrpavati; si na drogi, nisi na drogi, pa spet si ... Ta krog sem hotela prekiniti po dvanajstih letih sveta omame. Zakaj? V življenju sem doživela nekaj svetlih trenutkov, ki sem jih občasno podoživela. Začutila sem življenje in postalo mi je hudo. Hrepenenje po življenju in žalost nad tem, kaj se je zgodilo z menoj, mi je dalo moč, da sem se odločila, da nekaj storim. Sledil je občutek strahu, da bi ta trenutek šel spet mimo (kot že prej toliko drugih), zato sem se odločila, da ukrepam takoj.«

Tedaj je bila stara skoraj 30. let. »Na metadonski program nisem hotela, ker je to samo razvada in vzdrževalni program, namesto da bi ozdravil odvisnosti. Poklicala sem v Psihiatrično bolnišnico v Begunje. Šla sem tja in bilo je grozno. Zaprt oddelek. Nisem spala cele noči. Abstinenčna kriza. A treba je bilo zdržat! En mesec sem bila v Begunjah.« Zdravljenje v Begunjah ni zadostovalo. Zasvojenost je globlja, kot se zdi na začetku, je našo Kranjčanko prizemljila socialna delavka in ji predlagala zdravljenje v komuni. Predlog ji sprva ni bil všeč, komuna je bila nekaj negativnega. »Prostovoljci iz Centra za odvisnost so me peljali v komuno v Vremski Britof, kjer je imel Don Pierino kolokvij za tiste, ki bi želeli vstopiti v komuno. Bila sem šibka, ljudje v komuni pa prijazni in spoštljivi. Don Pierino je rekel, naj vzdignejo roke tisti, ki se želijo vključiti v program. Roke nisem dvignila, strah me je bilo. Don Pierino je še enkrat ponovil vprašanje, srečala sva se s pogledom in odločitev sem sprejela v trenutku.«

Uči se živeti

V komuni je bila tri leta. Najprej je bila v pripravljalnem centru v Ljubljani, zatem se je leta 2001 vključila v žensko komuno na Razbor nad Sevnico. Eno leto je preživela na Razborju, osem mesecev v dveh komunah v Italiji, nazadnje se je vrnila na Razbor. »Prvo leto v komuni spoznavaš svojo dvojno osebnost: tisto pravo in tisto drugo, ki si jo pridobil kot narkoman. Dekleta, ki so v komuni dlje časa, ti pomagajo razvozlavati ta začarani krog. To je obdobje, v katerem rušiš svoje zidove, se spopadaš z raznimi občutki, od katerih si prej bežal. V tem času jih veliko zapusti program in se vrnejo v svoj udobni svet omame.

Pomembno je, da vztrajaš in da zaupaš. Kot pravi Don Pierino Gelmini, je to čas, ko se moraš povsem sleči, kajti le tako lahko na sebe nadeneš novo obleko.

V drugem letu bivanja v komuni pa se na novo oblečeš z vrednotami, ki življenje delajo polno in zadovoljno in spoznavaš sebe, kakršen si v resnici. Sprejemaš večje odgovornosti in se učiš hoditi sam. V zadnjem letu bivanja ti je običajno zaupana odgovornost (tudi meni je bila) za ostale udeleženke in moraš biti dovolj trden, da vodiš ostale na pravo pot. Biti moraš mama, učiteljica (to ne pomeni, da ne sprejemaš vloge učenke), prijateljica, vse. Še posebej novim puncam moraš biti v uteho, vendar brez pomilovanja,« je razložila Kranjčanka.

»S starši se danes dobro razumem. Pravzaprav sta mi stala ob strani že v času zdravljenja. Živim svoje življenje v lastnem stanovanju in mami mi je pomagala pri selitvi. Študiram, delam, sama si plačujem račune, življenje sem začela sprejemati z odgovornostjo. Imam fanta in načrtujem družino. Najlepše je, da se znam spopadati z realnostjo, z lepimi, žalostnimi, veselimi in težkimi trenutki. Don Pierino pravi, da je komuna šola življenja in da ko zapustimo ta prostor, ne smemo pozabiti, da se šola življenja nadaljuje. Učim se živeti na novo, kot bi se znova rodila.«

Etikete se težko znebiš

Narkoman, čeprav je šel uspešno skozi program zdravljenja, težko dobi delo. »Imela sem srečo. Obrnila sem se na ljudi, ki sem jih poznala od prej. Zbrati pa sem morala veliko poguma, da sem zavrtela telefon in opisala svojo situacijo. Še največ mi je pomagal profesor, ki sem ga poznala iz otroških let in ki se ni ustrašil, ko sem mu povedala, da sem bila v komuni in da za začetek rabim službo, da se postavim na svoje noge. Ponujeno delo ni bilo delo za osem ur na dan, ampak ena odgovornost in priložnost, da za začetek nekaj zaslužim,« je povedala. Na Ljudski univerzi Radovljica je zaključila srednjo šolo, zdaj študira in še vedno dela, tudi preko javnih del. »Vem, da imajo tudi ozdravljeni narkomani etiketo in zato probleme z zaposlitvijo. Delodajalcu svoje preteklosti ne moreš prikriti in če ima predsodke, te ne bo sprejel. Da pa kar tako na splošno pravijo - večno narkoman, vedno narkoman - s tem se pa ne morem strinjati.«