Teki na dolge proge

Na področju modernega treninga tekačev na srednje in dolge proge je bilo v zadnjem času raziskanega in spisanega zelo veliko in med vsemi temi informacijami se je včasih dokaj težko znajti, katero metodo izbrati in kako sploh trenirati.

Kako dolgo in daleč, s kakšno intenzivnostjo, koliko treninga opraviti na klancih, z utežmi, se sprašujejo številni tekači, znanost pa odgovarja na vse možne načine. Dolgo časa je veljalo, da je idealen tekač na dolge proge droben in majhen, danes pa opazimo, da so tudi tekači, ki so višje rasti, sposobni dosegati izvrstne rezultate in tako dosežek ni odvisen od telesne višine. Bolj pomembno je uravnavati primerno telesno težo, saj imajo težji tekači večkrat težave s poškodbami mišic in tkiv kot lažji, ker morajo sklepi in mišice prenašati večje obremenitve.

Kako dolgo in kako daleč?

Dokaj enotno mnenje je, da je treba v noge tekača »spraviti« večjo količino počasnega treninga, da se organizem postopno prilagodi obremenitvam, ter nato dodajati enote hitrejšega treninga, treninga na klancih in tudi z utežmi. Ko se telo po nekaj letih treninga razvije v telo pravega tekača na dolge proge, pa so ponavadi spremembe v sistemu treninga zelo dobrodošle. Na tej stopnji bo večkrat intenzivnost pomembnejša od količine, kar je danes pomembno spoznanje športnih fiziologov. To pomeni sistem kratkotrajnega, a intenzivnega treninga v določenem obdobju treninga z veliko počitka, ki organizmu povrne moči. To se zdi v današnjem času, kjer denimo športniku ob delovnih obveznostih ne ostane dovolj časa za dolgotrajne treninge, kar smiseln sistem. Pomembno je upoštevati individualne želje posameznika. Marsikdo se treninga hitrosti »ustraši«, saj ve, da bo moral prenašati velike napore in sprejemati stiske, ki so tukaj neizogibne, zato se raje odloči za lahkoten in sproščujoč trening. Zadnje odkritje športnih strokovnjakov je, da močan in intenziven trening tekača obdari z dodatnimi živci, kar je zanimivo spoznanje. Iz lastnih izkušenj vem, da je zadovoljstvo po močnem in intenzivnem treningu bistveno večje kot pri navadnem lahkotnem teku, saj samemu sebi dokažeš svojo moč in sposobnost prenašanja stisk, ki te zagotovo okrepijo.

Steči v naravno okolje vzponov in spustov

Tekač mora znati izkoristiti vse naravne danosti in tako trenirati tudi na klancih, spustih, se odpraviti na pohode v hribe, in to v vsakršnih razmerah, kakršne nam ponuja okolje. Najlažje je seveda teči po dobro zglajeni površini, za kaj več v naši športni vrednosti pa bo treba steči v strm klanec po razdrapani površini, kjer bomo »raztegnili« mišice in na novo razvili kakšno mišično vlakno.

Primerno dolg počitek

Napornim treningom naj si v sistematičnem zaporedju sledijo dnevi počitka, lahkotnega treninga in drugih aktivnosti, da si glava in telo odpočijeta. Primernejši od popolnega počitka je aktiven počitek. Telo tekača je vajeno gibanja, in kar se ne giblje, zakrkne, zato je kolesarjenje, planinarjenje ali skok v bazen pravi balzam za utrujenega tekača. Intuicija oziroma poslušanje samega sebe tu igra pomembno vlogo in treba se je ravnati po svojem notranjem glasu. Telo samo pove, kdaj je utrujeno in mora počivati, glavni ukaz pa pride iz glave tekača, kjer se morajo odločitve odpraviti v pravi »kanal«. Psihološka priprava je vezana predvsem na miselno pripravo na trening in preziranje naporov ter bolečin, ki so sestavni del treninga. Če se odpravimo na dolg trening, si je treba pred tem miselno predstaviti neskončne ceste ali steze, kjer bomo z vsakim korakom bližje cilju. Pripravljeni moramo biti tudi na morebitno vmesno krizo, ki jo pravi tekač tudi hitro premaga in iz nje lahko potegne kaj koristnega za bodoče športno udejstvovanje.

To so nekatera najnovejša spoznanja, ki so rezultat nenehnega razvijanja in raziskav na področju tekov na dolge proge.