Računalnik in jaz: Pot do informacij

Doma v vtičnico priključite električni podaljšek. V podaljšek nato vključite radio, televizijski sprejemnik in luč. Vse deluje, vse te naprave dobijo elektriko, ki jo potrebujejo za svoje delovanje. Do električne vtičnice vodi ena sama žica po kateri se pretaka elektrika, s podaljškom pa se pretoči tudi na vse druge porabnike. V stanovanju imate običajno električno omarico, v kateri so varovalke. Iz omarice peljejo žice električni tok do vseh vtičnic v stanovanju. Običajno pa je nekje v bližini vašega bivanja tudi transformatorska postaja, iz katere vodijo električni vodniki do vseh hiš in stanovanj. Elektrika je povsod in vsem se zdi normalno, da jo imamo. Kako pa je z računalniškim omrežjem? To se vam vsem zdi že bolj zapleteno, a princip delovanja je povsem enak kot pri elektriki.

Na koncu računalniškega omrežja je uporabnik s svojim računalnikom, kot je to v primeru elektrike luč. Računalnik mora imeti vgrajeno mrežno kartico, v katero lahko priključimo mrežni kabel. Če gremo po poti mrežnega kabla, pridemo do mrežne vtičnice v zidu, v katero je speljan signal računalniškega omrežja. Pravimo mu informacijski signal. Do tu je vse povsem enako kot pri elektriki. Več mrežnih vtičnic se povezuje v mrežni razdelilec, ki opravlja funkcijo podaljška. Do njega vodi le ena žica, ki se nato razdeli na več delov, ki signal razpošlje do posameznih mrežnih vtičnic. Mrežni razdelilec poznamo tudi pod imenom »HUB« ali »SWITCH«. Predstavljajte si pisarne v službi, kjer je v vsaki pisarni vsaj en računalnik. Računalniki so priključeni v mrežne vtičnice. Signal do teh računalnikov se razpošlje preko mrežnih razdelilcev. Če je teh razdelilcev več, se združujejo v koncentratorju ali vozlišču. Pri elektriki je to električna omarica. Več električnih omaric oziroma vozlišč pa se lahko znova povezuje v centralno vozlišče. Sistem je zelo podoben električnemu. Po vodnikih pač potuje informacijski signal, ki nas, za razliko od električnega signala, ne more stresti.

Računalniško omrežje ima še nekaj dodatnih komponent. Najprej je tu strežnik ali angleško »server«, ki omogoča delovanje računalniškega omrežja, določa nivoje pravic uporabe in nadzira delovanje celotnega sistema. Na strežnik je običajno priključena še varnostna bariera, ki jo poznamo pod imenom požarni zid, angleško »firewall«. Ta preprečuje napade virusov, vdore in skrbi za varnost v omrežju. Kot končni člen pa je tu še usmernik ali angleško »router«, ki krmili promet oziroma pot informacijskega signala. Omogoča nam dostop do interneta, tako da vsak posamezni računalnik ne potrebuje lastnega modema. Navzven je računalniško omrežje razvejano podobno kot električno, kjer vlogo transformatorja opravljajo ojačevalci signala.

Računalniško omrežje nam prinaša mnogo prihrankov. Ker vsak posamezen računalnik ne potrebuje modema, torej odpadejo stroški za to. Ker lahko preko računalniškega omrežja več uporabnikov tiska na en tiskalnik, ne potrebujemo toliko tiskalnikov. Ker se podatki v računalniških omrežjih arhivirajo oziroma se dnevno izdelujejo varnostne kopije podatkov ali angleško »backup«, so podatki zavarovani pred izgubo ali uničenjem. Nenazadnje pa si po takem omrežju lahko izmenjujemo podatke in datoteke, tako da ni potrebne papirne dokumentacije ali pošiljanja po elektronski pošti.

Računalniška omrežja pogosto potekajo po enakih poteh kot električna omrežja. Sta pač dve žici, ko po eni potuje električni, po drugi pa informacijski signal. Dandanes je v novogradnjah enako pomembno razvejati električno kot tudi računalniško omrežje. Elektrika in informacija mora priti v vsak prostor, saj lahko le tako živimo v sodobnem svetu in z njim. Dostopnost do informacij je ključ za uspešno delo in življenje. Računalniška omrežja nam ga le omogočajo, na nas pa je, da znamo te informacije koristno in pravilno uporabiti. Tega računalniki še zlepa ne bodo počeli namesto nas.