Iz starih časov: Gorenjski pust

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / / 05:00

Odgovor na vprašanje, ali je na Gorenjskem še kaj pusta, dobimo v teh dneh. Sporočilo o tem, kako je bilo s pustnimi rečmi stoletje nazaj, pa najdemo pri Manici Koman (v knjižici Na Gorenščem je fletno, 1928). »V predpustnem času je Gorenjec zelo vzdržen in trezen. On ne veseljači tako, kakor je navada zlasti po mestih. Pleše le, če gre za ženitnino, drugače pa slišiš muziko po gorenjskih gostilnah bolj poredko. Pač pa je pustni dan ves njegov.« S pustnim dnem misli seveda na pustni torek.

»Gospodinje se na pustni torek postavijo s tem, da nacvro lepo rumenih krofov in takozvanih 'flancatov' (v Vižmarjih jim pravimo 'hlancati'). Fantje pa se po kosilu napravijo v pestre 'maškare' in z godcem na čelu (ki je tudi maskiran), korakajo po vasi od hiše do hiše in pobirajo flancate v za to pripravljen koš, ki ga nosi maškara, ki je opravljena tako, kakor so na Miklavžev večer parkeljni. Pred tem 'košarjem' imajo zlasti otroci velik strah, kajti 'košar' ima nalogo razganjati otroke, katerih se cela gruča drvi za maškarami. Po onih hišah, kjer so že odrasla dekleta, zaplešejo maškare z njimi par poskočnic, seveda če to dovolijo starši.« Tudi otroci imajo svoje pustno veselje. »O mraku pa napoči veliko veselje za otroke. Saj so pa tudi v ta namen že dva dni pobirali po gozdu suho vejevje in tudi iz domačih drvarnic je izginila marsikaka butara, samo da je bil doli na 'gmajni' večji kup. Halo, zdaj pa skupaj in 'pusta žgat'! Vsi otroci so oboroženi z brezovimi metlami, v katerih so potaknjeni oblanci. Ko zazvoni Ave, so že vsi pri kupu in med tem, ko eden užge grmado, zažgo vsi drugi svoje metle in med glasnim vriskanjem tekajo okrog grmade z 'bakljami'. Čim večja je grmada, tem dalje traja rajanje. Šele ko je kup suhljadi popolnoma upepeljen, se odpravijo otroci vsi hripavi domov.«

Čez vse je bil pustni finale. »Doma je pa potem večerja, kakršne ni nikoli v letu. Najprej pride na mizo juha z govedino, potem svinjska pečenka z zeljem, prekajena svinjina, klobase, krofi, flancati in liter ali, če je številnejša rodbina tudi dva litra vina. Po večerji pa gre gospodar, gospodinja in – razun malih otrok – vsa družina v bližnjo gostilno, kjer se že od popoldne glasi harmonika in morda še kako drugo trobilo. Starejši ljudje posedajo k mizam, mladina pa pleše, raja, vriska ter bije s petami ob tla. Saj je nocoj to veselje dovoljeno in tega jim ne krati najbolj strog oče oziroma gospodar. 'Da bo debela repa in korenje, mora biti na pustni večer norenje,' pravi gorenjski pregovor in to je vzrok, da se na pustni večer celo marsikateri starejši par zasuče po podu. To rajanje traja do polnoči. Potem se pa vzdignejo in se odpravijo domov, kajti napočil je sveti postni čas, ki ga Gorenjec še vedno z vso spodobnostjo uvažuje. Le nekateri mladi nepridipravi ostanejo črez noč v gostilni.« Po pustu torej pride post, a to je že druga zgodba. To pisanje naj služi predvsem za primerjavo med pustovanjem nekoč in danes. Razlika je več kot očitna.