Jožetu Jarcu v slovo

(1942 - 2007)

Z Jožetom sva se poznala dolga leta, vedno je bil vesel najinega srečanja. Beseda je takoj zašla na probleme v odnosih med ljudmi, ki so vse prej kot dobri, še posebej je izpostavljal probleme ostarelih ljudi. Veliko sva se pogovarjala o samostojni Sloveniji, o večstrankarskem sistemu in o problemih, ki jih je s seboj prinesla osamosvojitev Slovenije.

Ni in ni mogel razumeti dejstev, ki jih je po osamosvojitvi občutil na svoji koži. Da so ljudje postali podli, hinavski in maščevalni, je bilo za Jožeta neznosno in boleče razočaranje. V pogovoru ob kavici, ki je sledilo kar pogosto, je vedno zapeljal pogovor o propadanju podjetij in metanje delavcev na cesto, o nastajanju novih bogatašev na račun delavčevih žuljev, da so delavca spremenili v brezpravnega ob mizernem osebnem dohodku, s stalnim zmanjševanjem pravic. Najbolj ga je grizlo dejstvo, da sodobni kapitalisti prejemajo milijonske plače in stomilijonske odpravnine. Vse to mu je močno načelo živce, kar so občutili vsi, ki so z njim živeli in delovali. Bil je neutruden, neučakan, poln želja in predlogov, ki so za uresničitev potrebovali svoj čas. Živel je pestro in razburkano življenje, doživljal je padce in vzpone, vse je reševal modro in dostojanstveno. Poklicno se je v vsej svoji delovni dobi ukvarjal s turizmom in novinarstvom.

Veliko je pisal in svoje članke objavljal v časopisu Gorenjski glas in v občinskem glasilu Sotočje. V določenem obdobju je opravljal funkcijo glavnega urednika pri Gorenjskem glasu, kjer je bil zaposlen. S to časopisno hiše je bil povezan kar nekaj desetletij.

V zadnjem obdobju po odhodu v upokojitev, je veliko pisal o dogodkih v občini Medvode. Pisal je o življenju in delu starejših ljudi, posebej rad o tistih, ki so skozi življenjsko obdobje zaznamovali čas svojega življenja in s tem svojo življenjsko pot. Mnogim ostarelim je tako vsaj za kratek čas polepšal življenje. Težko je srečati človeka, ki bi se s takšnim spoštovanjem in ljubeznijo pogovarjal s starejšimi – dostikrat ostarelimi ljudmi.

Zelo rad je raziskoval, opisoval in objavljal članke o izumirajočih poklicih. Tudi stari običaji so bili njegovo področje raziskave in objavljanja.

Turizem je bilo njegovo drugo poklicno področje. Na tem področju je deloval kot vodič in tako prepotoval veliko sveta in spoznal ogromno znamenitosti in kultur.

V maju 2006 se je vključil v Demokratično stranko upokojencev Slovenije in kar hitro postal član občinskega odbora DeSUS. Spoznal je, da so njegovi pogledi identični z drugimi člani. Ker je bil poln razmišljanj in predlogov ter poln energije, je bil njegov cilj, kako poživiti delovanje DeSUS v občini.

V letu 2006 so bile lokalne volitve, bil je član volilnega štaba DeSUS in tako glavni nosilec priprave programa in promocije stranke. Njegovi pogledi in prizadevanja so bila usmerjena, kako ostalim zagotoviti varno jesen življenja. Uspel je in DeSUS je v svoj program vključil skrb za dnevno varovanje ostarelih občanov kot prioriteto – žal Jože tega ni dočakal.

Takšen je bil naš Jože, razmišljal in živel je hitro, bil je neučakan pri uresničevanju, zato je dostikrat pri marsikom ustvarjal nelagodje. Hotel je v kratkih obdobjih uresničiti nemogoče, kakor da bi čutil, da se mu bo življenje tako hitro izteklo.

Feliks Ježek