Povabilo na debato

Izzivanja

Občinski svet je od sredine novembra, kar deluje v novi sestavi, med drugim potrdil enega najpomembnejših občinskih dokumentov – proračun, na januarski seji pa se je seznanil z za Jesenice pomembnim načrtom za ureditev območja Fiprom, ki obeta, da bo v nekaj letih postalo novo središče mesta. Na prvi pogled različne vsebine povezuje naslednja značilnost: proračun je bil v drugi obravnavi sprejet brez razprave(!), informacijo o načrtih za urejanje območja Fiprom pa sta komentirala le dva svetnika (od 28!).

Na prvi pogled bi lahko sklepali, da sta bili gradivi in predstavitvi za obe omenjeni točki zasedanj občinskega sveta pripravljeni tako dobro, da so svetniki ostali brez besed, vprašanj in komentarjev. Vendar je o tem mogoče dvomiti tako, da se lahko oblikuje sklep, da tudi z izbiro novih občinskih svetnikov Jeseničani niso imeli sreče, saj so spet izbrali svetnike, ki bolj ali manj brez besed sprejemajo županove predloge. Takšna ugotovitev nadalje napeljuje na oceno, ki je bila pred časom na tem mestu že oblikovana, in sicer da občinskega sveta Jesenice ne potrebujejo, ker svetniki ne razmišljajo. Upam, seveda, da se motim.

Sicer to tezo potrjuje dogodek še iz prejšnjega mandata. Občinski svet je namreč že sprejel proračun, čez nekaj mesecev pa se je eden od občinskih svetnikov pritoževal čez načrte takratnega župana in občinske uprave. Pri tem je zanimivo to, da tega istega svetnika ob obravnavi proračuna ni bilo slišati, da bi javno (se pravi na seji občinskega sveta) izpostavljal vprašanje, ki ga je čez nekaj mesecev zmotilo. Ugotovitev, ki jo lahko iz tega izpeljemo, torej je, da svetniki lažje razmišljajo za nazaj kot za naprej.

Da na Jesenicah imamo ljudi, ki razmišljajo, je v prejšnjih občinskih novicah pokazal častni občan Bratko Škrlj, ki se je odzval na »Izzivanja«. Zato ob spoznanju dejstva, da na Jesenicah še kdo javno razmišlja, ostaja upanje, da se razprava razvije. Pa ne le v medijih. Jesenice so zato lahko hvaležne avtorju, ker je svoj pogled predstavil v javnem prostoru, hkrati s tem pa je izpolnil nujni pogoj za javni dialog: da v njem nastopata vsaj dva akterja (čeprav bi si jih želele tisoč). V razpravo se mora s svojimi razmišljanji vključiti več ljudi, da bo sploh mogoče živeti sistem, ki ga označujemo za demokracijo. Brez dialoga demokracije namreč ni.

Čeprav bi odgovor na pismo gospoda Škrlja moral romati v rubriko pisma bralcev, bi na tem mestu nekaj pojasnil. V preteklih letih sem (kot Blaž Račič, kot predsednik, najprej, Kluba jeseniških študentov in, kasneje Društva mladih Jesenice in kot urednik časopisa Brca) na občino hodil z različnimi predlogi. Večina od teh predlogov ni našla ušes, ki bi jim prisluhnila. Želja je bila graditi. Brez večjega posluha za predloge in pobude človek (še zlasti mlad, ki nabira prve izkušnje) sčasoma postane ravnodušen; v smislu, »saj nič ne morem spremeniti«. Lahko pa se, navdahnjen z don Kihotovo izkušnjo, bori z mlini na veter.

Takšen poskus, denimo, je bil časopis Brca. Njegova kritičnosti na tem mestu ni vprašanje, saj je bil njegov namen ta, da mladim ljudem omogoči pridobiti izkušnje in znanje, ki jim bodo v pomoč pri sodelovanju v vsakdanjih družbenih procesih potem, ko se bodo osamosvojili. In prav to s(m)o dobili. Maja Rostohar, ki je oblikovala časopis Brca ves čas njegovega izhajanja, se je strokovno razvila do te mere, da je njeno zadnje delo, denimo, oblikovanje jeseniške monografije. Osvojila je znanje in ga v podobi monografije dala Jesenicam.

Prav to, da je treba dajati, morajo doumeti tudi vsi svetniki.

Zatorej tudi kritika ni uperjena v rušenje, saj opozarja na pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti (podobno napake odpravlja serviser). Časopis Brca je, kolikor je imel možnosti, pomanjkljivosti odpravljal z iskanjem novega znanja, novega izziva, novih izkušenj. Gradil je na zdravih temeljih. Gradnja na slabih (ali »s'j dobr«) temeljih pa pokaže obilo pasti. Izogibanje tem pastem pa so namenjena Izzivanja.

S podobnimi nameni napisano, je bilo lani aprila objavljeno Izzivanje z naslovom Do kipa martinarja po bogatejši poti. Takrat je na koncu teksta stal predlog za podrobnejšo predstavitev ideje, tudi častnemu odboru katerega član je gospod Škrlj, in še vprašanje: »Ali si 'sivi možje' upajo sprejeti izziv?« Verjetno ste, gospod Škrlj, tiste občinske novice prezrli, zato z veseljem sprejemam vaše povabilo na debato.