Komentar: Reprezentančni dres

Obleči reprezentančni dres, nastopati za svojo državo na največjih mednarodnih tekmovanjih, je za večino športnikov eden najlepših trenutkov v njihovi karieri. Še lepši je, če se ga že vnaprej veseliš, če ti to veliko pomeni v srcu in ne nazadnje tudi v denarnici. Tega se zavedajo vse države, ki se tudi prek športa uveljavljajo v svetu, tega naj bi se zavedale tudi vse nacionalne športne zveze, ki ravno prek uspehov športnikov na največjih tekmovanjih lahko iščejo tudi sponzorje. Žal pa, vsaj pri nas, mnogokrat ni tako. Država rada »pozablja« na uspešne ekipe in posameznike, panožne zveze svoje obveznosti do športnikov skušajo prevaliti na (zvečine obubožane) klube ali celo športnike same, športniki pa vse pogosteje ugotavljajo, da jih športni (in politični) funkcionarji potrebujejo le takrat, ko se postavljajo z njihovimi rezultati, ko pa poškodovani ali ob koncu kariere ostanejo brez poklica in zaslužka, jih vsi po vrsti pozabijo.

To dejstvo (čeprav je ugibanj o vzrokih še več) je zagotovo kar samo po sebi rinilo v ospredje, ko so klubski funkcionarji pred dnevi odpovedali sodelovanje jeseniških hokejistov na reprezentančnih pripravljalnih tekmah. Že prej se je odločil, da – po zadnji poškodbi - nezavarovan za reprezentanco ne bo več igral Edo Terglav, z različnimi izgovori so se igranju v reprezentanci v zadnjih letih večkrat izogibali tudi drugi igralci, zlasti tisti, ki si služijo kruh v tujini. Pa ne le v hokeju. Tudi v košarki, rokometu in še kje, kjer so ocenili, da jim nastop v reprezentanci lahko prinese več škode kot koristi. Tudi športniki pač živijo od svojih plač in če jim država oziroma panožna zveza ne moreta zagotoviti, da z veseljem oblečejo dres z državnim grbom, jih za to pač nihče ne more obsojati.