Pretvarjajmo se, da smo ljudje ... (2)

Sedim v avtu na parkirišču poleg glavne avtobusne postaje v Ljubljani. Čakam hčerko, ki se pripelje z avtobusom. Imam zadosti časa, da bi prebrala revijo, vendar moj mir zmoti mlad fant, ki bega po parkirišču. Videti je, da nekoga ali nekaj išče in šele po kratkem opazovanju ugotovim, da mimoidoče prosi za denar. Da bi čim prej nabral svojo vsoto denarja, je precej hiter in tako nikogar ne spusti mimo, ne da bi ga ustavil. Nekateri ga vljudno odslovijo, drugi mu dajo denar. V avtu se počutim varno in mislim si, da bo mene zgrešil. Pa se motim. Medtem ko se pretvarjam, da berem revijo, opazim, da gre vsaj petkrat mimo avta. Vsakič je bolj živčen, jaz pa tudi. Razmišljam, kaj naj storim. Naj zapeljem avto bolj proti izhodu? Naj se zaklenem v avto in ga ignoriram, tudi če bo potrkal na okno. Vmes ujamem njegov pogled, ko ga gospa ob sosednjem avtu zavrne. Je kot pogled izgubljene živali, nervozen in pripravljen udariti. Zdi se mi strahopetno, da bi se zaklepala v avto sredi belega dne. Nekaj metrov stran je policijska postaja. Ampak saj mi nihče nič noče. Vseeno čutim strah in nelagodje. In seveda v naslednjem hipu se že nemirno prestopa ob avtu in trka na moje okno. Odprem ga in vpraša me za drobiž. Sežem v denarnico in mu ga dam. Celo nasmehnem se mu. Saj ne vem, ali naj se mi smili on ali naj se smilim sama sebi, ker to počnem. Iz nelagodja in strahu, ne iz kakšne posebne dobrote. Ne maram misli, da me nekega dne počaka za vogalom in mahne po glavi. Pa me lahko kljub temu, kajne. Za nekaj drobiža najbrž še nisem njegova prijateljica. Še ves dan me preganja njegova napetost, njegov mrzel pogled, ko prosi za drobiž. Samo vprašanje časa je, kdaj bo eksplodiral. Mogoče bom njegova žrtev, mogoče ne. Konec je varnega sveta. To dokazuje tudi grd napad na mojo prijateljico iz otroštva, sredi parkirišča v Škofji Loki. Priznam, da me je strah. Strah pred ljudmi, ki postajajo zveri. Ker zanje ne obstajajo človeške meje.