Pozimi naredimo temelje

In končno je malo z zamudo zapadel sneg, ki so ga verjetno še najbolj veseli žičničarji in organizatorji smučarskih tekmovanj in samo upajmo, da bo še malce mraz, da bomo izkoristili zimsko rekreacijo, in da se bodo množice proti koncu marca spet zgrnile v dolino pod Ponce, da pozdravijo smučarske orle na tradicionalnem zaključku sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih.

Nekaj Glasovih tekačev je bilo minuli teden že v Planici, ko so preizkušali tekaško smučino proti Tamarju in nabirali kilometre, ki jih bodo kmalu tudi na prvih tekmovanjih, kajti tekmovalni koledar nekaterih je za prvi del sezone že začrtan. Da bo šlo kar najbolje in brez nepotrebnih sitnosti in nevšečnosti, ki se ponavadi nanašajo na obdobja preutrujenosti, nemotiviranosti za vadbo in poškodbe pa je zelo koristno pozimi s pametno vadbo pripraviti celotni telesni mehanizem, ki bo kos vsem kasnejšim zahtevnejšim treninškim in tekmovalnim obremenitvam. Temu se reče, da pozimi pripravimo neki fond oz. sklad, iz katerega bomo kasneje črpali moč, voljo in vztrajnost. Seveda je to pripravljalno zimsko obdobje najbolj primerno za športnike, ki jih obdobje tekmovanj čaka v pomladnem in poletnem času. Smučarski tekači in alpski smučarji denimo, pa so morali to zalogo pripraviti poleti, saj je njihov tekmovalni koledar vezan na obdobje od novembra pa tja do sredine marca. Večina trenerjev je mnenja, da je prav ta osnovna oziroma bazična priprava v predtekmovalnem obdobju ključnega pomena za kasnejše doseganje rezultatov. V obdobju tekmovanj je urnik tekmovalcev zelo natrpan, saj se selijo s prizorišča na prizorišče in tako časa kot energije za opravljanje kakovostnih in obsežnih treningov je malo, osredotočiti se je potrebno na nastope. Zmagujejo pa pač tisti, ki so pred tem najbolj kakovostno trenirali in v primernem obsegu. Več ni nujno, da je tudi bolje, lahko je tudi škodljivo. Vrhunski trenerji na podlagi testiranj in meritev telesnih sposobnosti točno vedo, kakšen obseg treningov lahko pripišejo posameznemu varovancu. Trening, ki nekoga okrepi in ga postavi na višjo raven pripravljenosti lahko nekomu škoduje in ga postavi celo korak nazaj in mora začeti znova in z bolj preudarno in postopno intenzivnostjo, šele po določenem času se lahko pričakuje boljših rezultatov na treningu.

Raznovrstnost je pomembna. Ker tekači še najbolj obvladamo postavljanje ene noge pred drugo, pa nam bo zelo koristilo, da včasih zamenjamo našo običajno rekreacijo za kakšno drugo obliko, obdobju in času primerno. Pozimi se najbolje da teči po asfaltnih cestah, a se nekateri tega hitro naveličajo, saj jih moti monotonost ceste, pa še prometno bolj obremenjene ceste za tekača niso najbolj primerno okolje za vadbo.

Veliko rekreativcev pozimi teče na smučeh, za kar pač potrebujemo primerno opremo in primerno pripravljene smučine. Za izbiro prave opreme se obrnite na specializirane trgovce, ki vam bodo z veseljem pomagali. Jaz imam doma v garaži stare elanke, še iz časov olimpijskih iger v Calgaryju, a za nekajkrat letno so zame dovolj dobre. No, vsak sam zase najbolj ve. Nekaj pa bi rad tukaj še posebej poudaril. Proge, ki so narejene za tek na smučeh, so namenjene tekačem na smučeh in ne sprehajalcem v navadnih čevljih in morda še njihovim štirinožnim prijateljem, ki lahko dodobra uničijo tekaško smučino. Zato sprehajalci sodite na pločnike, sprehajalne in planinske poti in ne na tekaško smučino.

Če pa tek na smučeh za vas ni prava izbira, pa bo za ohranjanje kondicije primerna hoja navkreber, ki je pozimi izvrstno sredstvo za polnjenje kondicijskega fonda. Hitrost je sicer manjša kot pri teku, a važna je osnovna krepitev celotnega metabolizma. Samo teka se nekateri hitro »nažrejo«, zato so nadomestne oblike vadbe še kako koristna zadeva.