Pretvarjajmo se, da smo ljudje ... (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 30. januar 2007 / 05:00

Ko se igrava z deklico svetlih las, mi zapoje pesem. Poje o tem, naj se pretvarjamo, da smo ljudje. Ne poznam te pesmi, ker sem še iz časov Andreja Šifrerja in njegovih zvonov. Novodobne popevke mi tako ne ostanejo v ušesih. Toda misel mi ne da miru. Pretvarjajmo se, da smo ljudje. Kako težka misel, pa vendarle včasih tako resnična. Vpeta med stiske otrok in neki čuden sistem, ki mu otroci niso kaj veliko mar, se sprašujem - kaj delamo odrasli? Bitke staršev za prevlado v času ločitev so tako grde, da jih resnično ne privoščim nikomur, kaj šele otrokom. In zgodbe kapljajo vsak dan nove in včasih ne vem, ali naj otopim ali vpijem? Veste, kaj je najhujše? Ko ne moremo pokazati – glejta ata in mama, takšno in takšno in takšno škodo bosta naredila otroku, če se ne bosta obnašala odgovorno in odraslo. Ne za en dan, za vse življenje. Odrasli smo dolžni misliti na korist otroka. Ne na naš veliki ali mali ego, ki trpi, ker nekdo odhaja iz našega življenja in nam to pomeni poraz. Mar ni večji poraz, da uporabimo otroka za orožje v nikoli končani zgodbi? Kaj ni poraz, da otroku kažemo, kako zelo sovražimo njegovega očeta ali mamo? Zakaj naj bi se počutil zmagoslavnega, ko pa vendar zgubljaš? Nimam pravice, da sodim. Vsi delamo napake. Vsi hodimo po robu, med včeraj in jutri. Zakaj tole pisanje? Mogoče v razmislek. Vsem nam, ki pozabljamo, da biti otrok ni vedno lahko. Da je zanje najtežje, ko se podira družina. Ne pozabimo na to, kadar neusmiljeno rušimo vse za seboj. Vsaj otrokom pustimo neke trdne mostove, da bodo varno hodili z enega brega na drugega. Pa saj jih ne moremo kar pustiti med brzicami, pa če jim uspe prav, če pa ne, pa pač ne. Ervin Fritz je napisal tole misel. »Rečem: Nihče se ne oglasi, ne deluje. Saj, centrala je večidel gluha. Vendar pa – zvezde te slišijo, trave te slišijo, žužki te slišijo, morda celo kdo od ljudi.« Da, morda celo kdo od ljudi. Bodimo ljudje.