Vsakodnevni boj imunskega sistema

Besedilo: Katarina Košenina
torek, 30. januar 2007 / 05:00

Vsak dan se v naših telesih odigravajo drame, ki tečejo po tako zapletenih scenarijih, da se jih ne bi sramovali niti najbolj ugledni avtorji. Piše jih narava, zaplet je klasičen: boj med dobrim in zlim, glavno vlogo pa igrajo celice našega imunskega sistema, ki sestavljajo vojsko dobrih, in mikrobi, ki so glavni pri četah zla. Bakterije in virusi imajo en sam cilj: vdreti v celice našega telesa in se v njih nemoteno razmnoževati. Potrpežljivi so: leta in leta lahko čakajo na ugodno priložnost, in ko se ta pojavi, je ne izpustijo. Ker pa je narava neusmiljena, je tudi boj mikrobov za preživetje težak. Pomagajo si tako, velja predvsem za viruse, da se zelo hitro spreminjajo in tako poskusijo pretentati naše telo. Običajno je njihovo veselje kratko, saj je naš imunski sistem odlično izurjen in do zob oborožen.

Samo prehladnih virusov je več kot dvesto

Največja skupina virusov je tudi najmanj nevarna – v primeru, da je človek, ki ga napadejo, sicer zdrav. Gre za skupino rinovirusov, ki povzročajo prehlad. Največ ga je v zimskih mesecih. Prvi bolezenski znaki se pojavijo od 10 do 12 ur po okužbi, prehlad pa doseže svoj vrh po dveh do treh dneh. Običajno se vname sluznica grla: grlo nas peče in težko požiramo, in/ali sluznica nosu:

sili nas na kihanje, iz nosu nam teče, težko dihamo skozi nos. Odrasli za prehladom zbolimo dva do štirikrat na leto, otroci tudi deset ali večkrat. Prehlad je v osnovi zelo blago obolenje, vendar tudi pri njem lahko pride do zapletov, največkrat do vnetja sinusov ali zgornjih dihal in vnetja srednjega ušesa. Gripa se od prehlada razlikuje po tem, da jo povzroča druga vrsta virusa, ki je tudi bolj nevarna, saj se hitro širi in povzroča epidemije. Gripa se običajno začne z nenadno visoko vročino, bolečinami v grlu, prsnem košu in mišicah, splošno prizadetostjo. Zdravljenje je simptomatsko, potreben je počitek in pitje zadostnih količin tekočin.

Celice imunskega sistema požrejo vsiljivce

Omenili smo že, da ima naše telo za obrambo pred sovražnimi mikrobi učinkovito orožje: imunski sistem. Sestavljata ga dve veliki skupini celic: celice, ki tvorijo sistem naravne odpornosti in celice pridobljene odpornosti. Kot že ime pove, gre pri slednjih za protitelesa, ki se v našem telesu tvorijo po okužbah. Vsaka prebolena okužba namreč v našem telesu pusti sled, ki jo imunski sistem naslednjič prepozna in takoj ustrezno napade. Včasih je napad tako učinkovit, da za boleznijo do konca življenja ne zbolimo več. Rečemo, da smo si pridobili trajno imunost. Tak primer so norice: ko jih prebolimo enkrat, smo jih rešeni za vselej. Celice prirojene odpornosti so tiste, ki mikrobe napadejo brez pomisleka in takoj, ko jih zaznajo. Ker so slabo oborožene, je žrtev med njimi veliko. Zaznamo jih kot bolezenske znake. Najpomembnejša predstavnika teh celic so nevtrofilci, ki napadalce preprosto pojedo, vendar pri tem umrejo tudi sami in se iz telesa izločijo kot gnoj, ter makrofagi. Sovražnika oblijejo s kemičnim orožjem, hkrati pa začnejo izločati posebne kemične snovi, ki ostalim, specializiranim celicam obrambe sporočijo, da potrebujejo pomoč. Namen nevtrofilcev in makrofagov ni uničenje sovražnika, pač pa njegova oslabitev do te mere, da se lahko v boj vključijo specializirane celice pridobljene imunosti. Gre za tri vrste celic: limfocite T (ubijalci), limfocite B (izdelovalci protiteles) in celice pomagalke. Vsi skupaj izdelajo zapleteno strategijo za ciljno usmerjeno obrambo, ki je tako učinkovita, da na koncu uniči vsiljivce. Ravno zato je krepak imunski sistem tako zelo pomemben: močnejši, kot je, prej in bolj učinkovito bo opravil svojo nalogo.