Peklenski koktail dejavnikov tveganja

Srce je neutrudna črpalka, ki se skrči sto tisočkrat na dan in prečrpa osem tisoč litrov krvi. V 65 letih to nanese za pol Bohinjskega jezera. Da mora biti za tako početje zdravo, je odveč opozarjati.

Vendar je z našimi srci v zadnjem času nekaj hudo narobe, saj zaradi bolezni srca in ožilja zboli in umre več kot polovica ljudi pri nas in v svetu. Dr. Janez Resman, kardiolog iz Splošne bolnišnice Jesenice, se s srčno-žilnimi boleznimi ukvarja že skoraj tri desetletja.

Kaj je po vašem mnenju glavni vzrok obolelosti za srčno-žilnimi obolenji?

»Vzrok obolenj je po mojem mnenju v nepravem načinu življenja. Naravni odziv telesa na življenje je »fight or flight«, kar pomeni, da se boriš ali pobegneš. Nekoč se je vse vrtelo okoli preživetja. Če si videl zajca, si ga ulovil za kosilo, če si srečal medveda in ti ni uspelo pobegniti, si bil kosilo sam. Danes so telesni odzivi isti, okoliščine pa popolnoma drugačne. Telo se še vedno odziva na situacije tako, da simpatični živčni sistem stisne žile in požene srce, aktivira iz jeter glukozo, da imamo dovolj sladkorja za hrano mišicam, za napad ali beg pripravi oči in sluh. Srce močno črpa kri, ste na preži, se nasršite, dlake se vam postavijo pokonci. Reakcija je nehotena, doživite pa jo tudi, ko na primer srečate zoprnega šefa ali gledate napeto kriminalko. Pred tisočletji je to imelo smisel, saj je vodilo v akcijo, dandanes pa bi bilo zelo čudno videti, če bi vedno, kadar bi srečali šefa, pobegnili od njega kot strela ali bi ga fizično napadli. Zato te vzgibe potlačimo v sebi tako, da sama reakcija samo obremeni žile in postara srce, koristi za preživetje pa od tega nimamo. Tudi zato in v kombinaciji z drugimi dejavniki nastopi ateroskleroza, ki je ključen, fiziološki potek staranja žil in se danes dogaja bistveno hitreje kot pred stoletji.«

Za katere dejavnike še gre?

»V tujini govorijo o peklenskem koktejlu, saj več, kot je dejavnikov vključenih, večjo moč imajo. Ne seštevajo se kot običajno, ampak je 1+1+1+1 lahko tudi deset. Dejavniki tveganja so znani, od genetskega ustroja, ko določene predispozicije podedujemo in nanje ne moremo vplivati, do prekomerne telesne teže, kajenja, povišanega tlaka, maščob in sladkorja v krvi. V zadnjem času ima vedno večji vpliv tudi stres. Nekoč so ljudje fizično delali po 16 ur na dan, ponoči so utrujeni spali, jedli so skromno, malo bolje le za praznike. Danes, v dobi obilja, šunka in potica ni le za božič in veliko noč, ampak je postala tako vsakdanja, kot sta krompir ali nekdaj fižol. Zaradi prehrane se z leti maščobe začnejo nabirati na žilnih stenah. Proces še pospeši sedeče delo, gora stresnih obveznosti, ki ne dopuščajo normalnega počitka ali nam vzamejo voljo, da bi se s tekom sprostili, delo pozno v noč, ki je nujno, saj ob vsem gradimo še hišo, odplačujemo avtomobil, bližajo pa se tudi poletne počitnice … Zato nas zdravnikov ne preseneti, če v bolnišnico z infarktom pripeljejo moškega pri tridesetih ali štiridesetih.«

Kateri dejavniki tveganja se vam zdijo najpomembnejši?

»Na prvem mestu je kajenje. Pri nas je še vedno največ mladih infarktašev, ki kadijo. Žal je tako, da običajno kadilci prenehajo kaditi šele po resnem pljučnem ali srčno-žilnem zapletu. Ljudje, ki so doživeli infarkt in posledice niso bile preobsežne, lahko s spremembo načina življenja doživijo pravo katarzo: izgledajo boljše, kot pred njim, so optimistični, sproščeni in polni volje do življenja. Njihove težave s sladkorjem v krvi, holesterolom in maščobami so nadzorovane. Drugi pomembni

dejavnik so povišane maščobe v krvi, kar strokovno imenujemo hiperlipidemija. Vrednosti holesterola se ne obnašajo kot visok krvni tlak. Če ste imeli ob pregledu normalne vrednosti in čez eno leto tudi, lahko brez bojazni pregled ponovite čez nekaj let. Drugače je s sladkorjem v krvi ali krvnim tlakom. Vrednosti lahko dnevno nihajo, zato so priporočljive pogostejše kontrole. Dejavnik tveganja je tudi že omenjeni stres. Pod stresom so že zelo majhni otroci, saj jih večina že od prvega leta starosti »hodi v službo«, ko jih starši navsezgodaj budijo in vozijo v varstvo. Pri tridesetih, ko mlad človek doživi infarkt, niti ne pomislimo, da ima praktično že 29 let »delovne dobe« za seboj. Preobremenjenost z doseganjem družbenih standardov in zadovoljevanjem želja družinskih članov povečuje pritiske in stres doživljamo kot negativno izkušnjo. Čeprav je stres lahko tudi pozitiven. Ko se lotimo nečesa, o čemer dvomimo, in nam potem uspe, doživimo pozitivni, spodbudni stres.«

So simptomi, ki jih ljudje povezujemo z boleznimi srca, pa to niso.

»Nekaj jih je res podobnih, vendar so običajno vzroki zanje drugje. Velikokrat se ljudje prestrašijo, ko imajo po preležani noči omrtvičene roke oziroma enega od udov. Te težave običajno nastanejo zaradi obrabe hrbtenice. Pogosto je mrtvičenje po mezinčevi strani, vendar je vzrok zanj v neprijazni drži in premehkih blazinah za spanje. Tudi hiperventilatorni sindrom je v tej skupini. Gre za to, da, se človek zelo prestraši in začne prehitro globoko dihati. Izdiha več ogljikovega dioksida kot sicer, zato kri, ki je običajno nekoliko kiselkasta, postane bazična. V rokah, nosu, jeziku, na vseh štrlečih delih telesa začutimo ščemenje. Pomaga dihanje v papirnato vrečko, da spet vdihnemo izdihani ogljikov dioksid in uravnamo kislost krvi. Ob dogodkih, kot je smrt bližnjih in ob nevarnih nesrečah, imamo občutek teže v prsih. Včasih celo rečemo: tako mi je težko, da bi najraje umrl. Vendar je tako zaradi težke čustvene situacije. Tak občutek hudega pri srcu je pri normalnem človeku prepoznaven in najboljše zdravilo zanj je pogovor.«

Kaj je znanost prinesla boleznim srca in ožilja?

»Strokovnjaki so spoznali in dokazali pomembnost dejavnikov tveganja, razvili napredne metode zdravljenja z zdravili in nove pristope v kirurgiji. Zato se tudi število preživelih povečuje. Včasih je medicina po infarktu poznala počitek, postopno obremenjevanje, aspirin, zdravila proti visokemu krvnemu tlaku, obvodne operacije. Danes je »bypasov« le 10 do 15 odstotkov, vse ostalo so posegi s katetrom, brez odpiranja prsnega koša in izvajanja zapletenih premostitvenih operacij.

Gre za to, da se kateter potisne v prizadeto žilo in vodi na mesto maksimalne zožitve ali strdka pri akutnem infarktu. Žilo razširijo z balončkom, odstranijo del oblog, ki jo zapirajo, potem pa vstavijo žilno opornico (stent), ki jo ohranja razširjeno. Tovrstni posegi se pri nas redno izvajajo zadnja štiri leta in omogočajo hitro okrevanje po bolezni. Bolnik gre lahko že čez tri tedne v hribe. Močno prizadetemu bolniku z napredovalim srčnim popuščanjem lahko pomagajo srčni kirurgi z vstavitvijo sinhroniziranega pacemakerja, ki spodbuja srce k bolj normalnemu krčenju. Najsodobnejše zdravljenje pa je vbrizgavanje matičnih celic v venčne arterije in na mesto infarkta. Ta poseg je sicer še redek, a raziskave in napredek gredo v smer, da bi nekoč znali genetsko popraviti srce.«

Kaj pa preventiva?

»Preventiva je usmerjena na ozaveščanje človeka kot posameznika kot na člana širše družbe. Pri njej imajo veliko možnosti in tudi odgovornosti mediji, saj izbirajo, o čem in na kakšen način bodo obveščali ljudi. Spomnim se, da so Švicarji s tem, da so po dvajset minut vsakih nekaj dni predvajali oddaje, kako grdo je avtomobile prati v rekah in jezerih, dosegli, da so se ljudje začeli sami med seboj opozarjati, da se tako ne dela. Pri nas pa se tistemu, ki greši, še vedno ne zdi, da dela kaj narobe. V to smer bi morala potekati tudi vzgoja, ki ni namenjena samo majhnim otrokom. Pogrešam oglasna sporočila, ki bi pozitivno vplivala na človekovo vedenje. Prava primarna preventiva bi bila na primer odločitev, da denarja ne namenimo za golfsko igrišče, ampak ga namenimo vsem organizacijam, ki se ukvarjajo z množičnimi športi. Da bi spodbujali tek, igre z žogo, plavanje, pohodništvo, ples, ne samo z besedami, temveč tudi z dejanji, in to že pri najmlajših. Maksima, da je šport zdrav in da nam pomaga ohraniti zdravje, bi morala postati nacionalna zaveza. Taka preventiva bi bila uspešnejša kot merjenje kazalnikov tveganja in njihovo uravnavanje s zdravili.«