Limfom je možno ozdraviti

Besedilo: Mojca Šimenc
torek, 30. januar 2007 / 05:00

Nekaj odgovorov na najpogostejša vprašanja v zvezi z limfomi smo poiskali pri onkologinji doc. dr. Barbari Jezeršek Novaković, ki na Onkološkem inštitutu v Ljubljani vodi strokovno skupino za zdravljenje limfomov.

Ali drži, da je bolnikov z limfomi iz leta v leto več?

»Incidenca limfomov narašča različno glede na podtip limfoma – incidenca Hodgkinovega limfoma je že nekaj let praktično enaka, strmo (za 3 do 4 odstotke letno) pa narašča incidenca ne-Hodgkinovega limfoma. Vzrok za to razliko ni znan. Sicer so z raziskavami v tujini potrdili, da incidenca ne-Hodgkinovega limfoma najhitreje narašča ravno v tistih geografskih predelih, kjer so limfomi že sicer najpogostejši (ZDA, zahodna in srednja Evropa), kar gre verjetno na račun določenega sprožilnega dejavnika. Žal v celotni ne poznamo sprožilnih dejavnikov za nastanek limfomov – pogosteje se pojavljajo pri ljudeh s pomanjkljivim delovanjem imunskega sistema (prirojenim ali pridobljenim – na primer v sklopu HIV okužbe ali ob imunosupresivni terapiji), povezani so z določenimi virusnimi okužbami (velja zlasti za posamezne podtipe limfomov kot na primer endemični Burkittov limfom, ki je povezan z okužbo z Epstein-Barrovim virusom), pogosteje se pojavljajo pri določenih poklicih (predvsem v kmetijstvu) zaradi izpostavljenosti pesticidom, organskim topilom in drugim škodljivim snovem.«

Kaj je pri limfomu najbolj zahrbtno?

»Najbolj zahrbtno je lahko to, da simptomatika limfoma lahko spominja na simptomatiko okužbe in da so celo izvidi nekaterih laboratorijskih preiskav lahko podobni kot pri okužbi. Po drugi strani pa za indolentne ne-Hodgkinove limfome tudi velja, da imajo bolniki tako malo težav, da sploh ne poiščejo zdravnika oziroma ga poiščejo, ko je bolezen že napredovala. Preživetje bolnikov je zanesljivo povezano z razširjenostjo limfoma, ko ga odkrijemo – torej čim nižji je stadij bolezni (oziroma čim manj je bolezen razširjena), tem večja je verjetnost uspešnega zdravljenja, kar se

odraža tudi na preživetju. Pri indolentnih limfomih velja celo, da je bolezen v stadiju I ali II ozdravljiva, v stadijih III ali IV pa s konvencionalnimi načini zdravljenja ni več ozdravljiva, temveč le zazdravljiva za krajši ali daljši čas. Pri agresivnih ne-Hodgkinovih limfomih je na primer petletno preživetje lahko 83-odstotno, če je bolezen malo razširjena in bolnik nima drugih slabih napovednih dejavnikov ali samo 32-odstotno, če je bolezen razširjena in ima bolnik še druge slabe napovedne dejavnike (slabo splošno stanje, povišano serumsko laktatno dehidrogenazo).«

Kako diagnosticirate limfom in kakšen je standardni potek zdravljenja?

»Limfom potrdimo in opredelimo s histološko preiskavo v celoti odstranjene obolele bezgavke ali drugega ustreznega vzorca tkiva, hkrati pa potekajo tudi druge preiskave (laboratorijske, slikovne - rentgenske in ultrazvočne, ter računalniško-tomografske preiskave, izotopne preiskave, citološke preiskave vzorcev tkiv), s katerimi določimo razširjenost bolezni. Standardni potek zdravljenja je v celoti odvisen od histološkega podtipa limfoma in razširjenosti bolezni, upoštevamo tudi bolnikovo splošno stanje. Večino bolnikov zdravimo kombinirano, to je s sistemsko kemoterapijo in/ali biološko terapijo in z obsevanji.«

Kaj je glavna prednost in kaj slabost bioloških zdravil?

»Glavna prednost bioloških zdravil je njihova relativno manjša toksičnost (zaradi bolj ciljanega delovanja na limfomske celice) v primerjavi s citostatiki ali obsevalnim zdravljenjem, ki nespecifično poškodujejo vsa tkiva, zlasti tista, kjer se celice hitro delijo. Tudi slabosti bioloških zdravil je kar

nekaj – večinoma samostojno niso dovolj učinkovita in jih je potrebno kombinirati s citostatsko terapijo, pogosto povzročajo alergične reakcije ob aplikacijah, njihovo delovanje ni tako zelo ciljano, da ne bi poškodovala limfomskim celicam podobnih zdravih limfocitov – posledica tega so lahko izjemno hude (tudi smrtne) okužbe, nenazadnje je njihova slabost visoka cena.«

Ali pri limfomu obstajajo dejavniki tveganja in ali menite, da se ga bo dalo v bližnji prihodnosti na kakšen način omejiti, na primer s presejanjem?

»Dejavniki tveganja v klasičnem pomenu ne obstajajo (kot na primer kajenje za razvoj pljučnega raka). Zgoraj sem že naštela nekaj potencialnih dejavnikov, ki sodelujejo pri nastanku limfoma. Žal so večinoma takšni, da se jim ni možno izogniti oziroma se pred njimi zaščititi. Tudi presejalnih preiskav na področju limfomov ne poznamo – do neke mere lahko kot presejalno preiskavo štejemo tankoigelno aspiracijsko biopsijo povečane periferne bezgavke (ki lahko precej zanesljivo loči limfom od nemalignih sprememb bezgavke), vendar ne gre za klasično presejalno metodo. Tudi tako imenovanih tumorskih markerjev (označevalcev) na področju limfomov ne poznamo, še najbolj se temu pojmu približuje serumska laktatna dehidrogenaza, ki pa je zelo nespecifična in je lahko povišana pri povsem drugih boleznih.«