V spomin: Franc Vrtačnik

Proti koncu lanskega leta smo se na šenčurskem pokopališču poslovili od Franca Vrtačnika z Visokega. Pred skoraj osemdesetimi leti se je rodil v delavski družini in že v rani mladosti občutil boj za vsakdanji kruh, bedo in bogastvo tedanjega vsakodnevnega življenja. Komaj sedemnajstleten je odšel v partizane v Prešernovo brigado. Prišla je osvoboditev, mlad kot je bil, je bil poln energije, se je vključil v obnovo porušene domovine. Kjerkoli je bilo treba poprijeti, je bil zraven. Veliko njegovega dela je vtkano v gradnjo Zadružnega doma, v strelsko društvo, v gasilsko društvo, v organizacije in društva v KS Visoko. Pred dvema letoma je praznoval 50-letnico skupnega zakonskega življenja z ženo Milko, s hčerkama in vnukinjama. Oba delavca v tekstilni industriji sta si z odpovedovanji in lastnim delom na Visokem zgradila prijeten dom. Po upokojitvi se je posvetil delu na vrtu, obiskom po planinah, še posebej pa organizaciji ZB. Z veliko ljubeznijo do padlih med vojno je skrbel, da je bilo ob spomenikih vedno cvetje in svečke. Z zavzetostjo in vztrajnostjo je dosegel izgradnjo lepega spominskega obeležja na prostoru bivšega Zormanovega mlina na Visokem. Zavedala se je, da naša preteklost in žrtve tonejo v pozabo. Zormanov mlin in ljudje iz njega to gotovo zaslužijo. Tine Kokalj, lastnik mlina, je bil ustanovitelj odbora OF že leta 1941 za Visoko in Luže, v mlinu so imeli zatočišče prvi partizani, zdravili so se tudi borci dražgoške bitke. Ker je bilo njegovo delo izdano, je odšel v partizane, na Bašeljskem sedlu so ga Nemci ujeli in je potem v taborišču preminil. V mlinu je bil zaposlen Janez Kozelj, ki je padel na Davovcu kot vodnik borcev II. grupe odredov in komaj 16-letna Tinetova nečakinja Ančka Kokalj, ki je padla v Udin borštu in je pokopana v Strahinju. Nemci so aretirali in izselili tudi Tinetove sosede Ledrarjeve in v izgnanstvu je Miha tudi umrl.

S postavitvijo spomenika gre prav Francu Vrtačniku zahvala, da vse te žrtve in dogodki ne bodo pozabljeni in besede vklesane v kamen nas bodo opominjale in spominjale na te slavne in zelo težke dni. Hudo mu je bilo ob poslušanju negiranja partizanskega boja v dnevni politiki, vesel pa podpore in pomoči župana, KS in krajanov, saj je bil vedno deležen pomoči in podpore, kadar jo je potreboval. Pa kdo bi odrekel podporo človeku, kot je bil Franc Vrtačnik. Vedno je imel posluh za druge in resnično ga bomo pogrešali. Zares veliko ljudi je bilo na njegovem slovesu in še enkrat Franc, HVALA TI.

KO ZB Visoko