Reci mi kar Ana

Kolikor daleč mi je segel spomin, sem morala sama skrbeti zase, oče in mama sta me prav tako pustila samo, če sta imela opravke.

Ko bi imela Ana takrat koga, na katerega bi se obrnila, bi bilo lahko marsikaj drugače. Tako pa ji je vsak, ki je imel pet minut časa, le solil pamet, nič drugega. Žal ji njena mladostna vihravost, pa tudi trma, nista dovolili, da bi se prebudila iz svoje zaslepljenosti.

Z vso skrbjo in ljubeznijo se je posvetila otroku, ga celo preveč razvajala in si, medtem ko je bil Aleks v zaporu, privoščila kakšno majhno razkošje, o katerem si prej ni drznila niti razmišljati. Zdelo se ji je, da se celo več smeji, da uživa ob otroku in v kolikor toliko čistem stanovanju.

»Toda vse se je postavilo na glavo, ko se je vrnil domov. Prva stvar, ki jo je naredil, je bila ta, da mi je obrnil torbico in pobral ves denar, ki ga je našel. Potem je izginil in ga več kot dva dneva ni bilo na spregled. Prikazal se je nekega večera, ves zabuhel v obraz. Povedal mi je, da se ga je končno dobro »zadel« in da sva jaz in moja pankrtka krivi, da je bil on dolge tri mesece brez užitka. Prijel me je za glavo in me butal ob steno, da sem v nezavesti obležala na tleh. Isto bi naredil z otrokom, če ga ne bi ustavila njegova kolega, ki sta ga s silo odvlekla pred hišo. Njima se imam zahvaliti, da se tisti večer ni zgodila tragedija … Rešilni avto je mene in otroka odpeljal v bolnišnico, kjer sem ostala skoraj mesec dni. Imela sem dvojno sliko pred očmi in zdravniki niso vedeli, kakšna je bila v resnici poškodba, ki sem jo utrpela. Žal mi ni bilo pomoči. Takoj, ko sem se malo bolje počutila, mi je že postalo dolgčas po Aleksu in vse dneve sem prejokala, ker me ni nič poklical. Nisem pa vedela, da je dobil prepoved približevanja … K meni je prihajala tudi socialna delavka in me pregovarjala, naj grem na svoje, da bo tako bolje zame in za otroka. Šele potem, ko mi je zagrozila, da bodo dali otroka v rejo, sem nekako spet spoznala, da gre zares in da ni več šale,« nadaljuje svojo dolgo in težko pripoved Ana.

Stanovanje so ji našli pri starejši gospe, ki naj bi ji, namesto plačila, pomagala pri hišnih opravilih. Ani se je že na začetku zavihal nos, ker ji je prepovedala kaditi, zelo strogo jo je tudi »prijela«, ko je pustila otroka samega in je celo večnost ni bilo domov.

»Nenehno sva si bili v laseh! Ona mi je govorila o življenju, ki ga nikoli nisem poznala. Kolikor daleč mi je segel spomin, sem morala sama skrbeti zase, oče in mama sta me prav tako pustila samo, če sta imela opravke. Bila sem jezna, velikokrat tudi užaljena, kričala sem na to ubogo staro gospo, res sem bila grda do nje. Socialna delavka je bila velikokrat pri nama, trudila se je, da bi zgladila spore, vendar ni imela posebnega uspeha. Potem mi je zbolel moj zaklad, bila sem brez glave, kričala sem na zdravnika, jokala, norela po stanovanju, vse sem počela, ker nisem vedela, zakaj ima vročino in kaj ji je. Martina, ta gospa, pa jo je brez besed zavila v hladno in mokro rjuho in me prepričala, da bo vročina padla, da bo še vse dobro. Bila sem zgrožena, saj sem verjela, da lahko le tablete ali sirupi pomagajo. Ta izkušnja, ki se je srečno končala, naju je zbližala, jaz sem postala bolj znosna in »normalna«, Martina pa je bila vesela, saj je imela – to mi je rekla veliko pozneje - obe zelo rada.«

Sreča pa je trajala le nekaj mesecev. Aleks je odkril, kje se je skrila, začel jo je čakati pred službo, nadlegoval jo je z obljubami, da bo še vse dobro, da ne more živeti sam, brez nje.

Nekega jutra, ko je Martina še spala, je Ana pobrala cunje in otroka, ter odšla nazaj k Aleksu.

»Res sem bila gos, nimam druge besede! Pa slepa od neke pripadnosti človeku, ki me je znal zvabiti v svoje kremplje z obljubami. Zmeraj, ko se danes spomnim tega koraka, me je sram in bi se najraje udrla v tla, če bi kaj pomagalo!

Takrat pa nisem vedela, da se pred menoj začenjajo najbolj kruti in težki meseci življenja …«