Smisel razvrščanja v športu

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / torek, 9. januar 2007 / 05:00

Boljši poznavalci športa se verjetno še spominjate, kako je naš nekdanji smučarski šampion iz Tržiča Bojan Križaj na olimpijskih igrah leta 1980 osvojil nehvaležno četrto mesto z zaostankom pičlih dveh stotink sekunde za bronastim Avstrijcem Hansom Ennom. Ob takrat nedotakljivem perfekcionistu belih strmin Švedu Ingemarju Stenmarku je veljal za enega izmed favoritov, a žal takrat in tudi nikoli kasneje ni osvojil olimpijske kolajne.

Kdor izgubi olimpijsko kolajno za pičli dve stotinki sekunde, verjetno potihem res malce preklinja, toda če je le toliko osebnostno močan, prizna premoč svojemu tekmecu, ki si ga bo športni svet za zmeraj zapomnil, sam pa se bo po svojih močeh skušal znova povzdigniti. Bojan Križaj se je znal, saj je kasneje dosegel še vrsto izjemnih dosežkov, ki pa so še toliko bolj cenjeni, ker je tekmoval v času Stenmarkove vladavine.

Te olimpijske igre so dale še enega tragičnega junaka. To je bil legendarni rdečebradi finski smučarski tekač Juha Mieto, ki je takrat veljal za nespornega junaka zimskega teka čez drn in strn. Pred tem je dobil številne boje po težavnosti morda celo težje, manjkalo pa mu je tisto najbolj žlahtno, k čemur stremi vsak vrhunski športnik. Prihajal je iz hladne dežele tisočerih jezer, iz dežele, kjer je šport visoko cenjena vrednota vsega prebivalstva na čelu z vodilnimi državniki, ki vlagajo v zdravje celotne družbe.

Bil je ponedeljek, 17. februarja 1980, ko je bil na sporedu tek na 15 kilometrov in Skandinavci so se v tem teku morali oddolžiti Sovjetom za poraz, ki so ga doživeli pred tremi dnevi v teku na 30 kilometrov. Bila je tekma s posamičnim štartom in Mieto je v cilju z do tedaj najboljšim časom čakal tekmece, ki bi ga lahko prehiteli. Le še en tekmovalec bi ga lahko. Proti cilju je hitel Šved Thomas Wassberg z izredno izenačenim časom in ozračje v cilju je postajalo vse bolj napeto. V ciljni ravnini Wassberg z močnim in odločnim korakom lovi sekunde in stotinke, ki bi ga popeljale na vrh. Na semaforju se obračajo sekunde, stotinke, gledalci so navijali vsak za svojega, nevtralci za Mieta, dokler se ni izpisal čas Wassberga, ki je le za stotinko prehitel Mieta. Dovolj za naslov olimpijskega prvaka, Mieto pa za naslov tragičnega junaka.

Če pri razdalji petnajst tisoč metrov spremenimo desetinko sekunde v dolžino, dobimo neznatnih šest centimetrov. Ali je bil zares hitrejši, je imel hitrejše smuči, boljše razmere. V športu pa naj bi uspeh vrednotil le po splošni telesni sposobnosti in zmogljivosti. Dovolj je bilo že, da je Mieto zapeljal na po naključju odlomljeno vejico na progi, ki mu je odvzela tisto zlato stotinko, ki je Wassberga popeljala na olimpijski prestol.

Juha Mieto se zaradi tega ni odrekel svojim olimpijskim ambicijam in je čez dve leti že odhitel trenirat na Igman nad Sarajevom, kjer so se kasneje bili tekaški boji štirinajste olimpiade, a Juha zopet ni posegel po zlatem odličju. Je pa zlata vredno njegovo prizadevanje in stremljenje k odličnosti ob neizmerni volji in odločnosti, ki jo je premogel ta izjemni tekač.

Vsi športni boji bi morali biti zasnovani kot izrazito humano tekmovanje ljudi in ne tekmovanje, kjer javnost zanimajo le številke na semaforju in matematično preračunavanje, kdo bo koga in za koliko. Na prvem mestu mora biti to, kar zmore človek in kar zmore predvsem nad samim seboj, spopad z dobrimi in slabimi stranmi.

Drugouvrščenega se danes oprijema naziv prvega med poraženci, kar ima zelo slab prizvok. Kaj pa, če si je prvouvrščeni pomagal z nedovoljenimi sredstvi, ki so žal navzoča v večini športov in spadajo med največje onesnaževalce športa in ne da škodujejo zdravju, temveč skrhajo ugled v družbi in posledice so lahko precej neprijetne. Zato je potrebno vse športnike, ki si močno prizadevajo in srčno želijo uspeha, poveličevati v prvake in rekorderje. Poveličevati je potrebno veličino športnega dosežka, ne pa rezultat ali zaporedno številko. Žal pa je sodobni šport prešel v dobro plačano industrijo, kjer se prav tako obračajo vrtoglave številke izražene v denarju, ki večkrat vodijo v nesmiselne afere.

Glava me zaboli, ko prebiram podatke, za kakšne vsote npr. prestopajo nogometaši iz kluba v klub v elitnih ligah. Najbolje plačani športnik ne bo nujno tudi najboljši na tekmovališču ali v areni. Denar ne more kupiti močnih in elastičnih mišic, preciznosti, samozavesti, ki jo športnik močno potrebuje. Logično je, da je seveda potrebno zagotoviti določen proračun za posamezno športno dejavnost, a večino dela je potrebno opraviti že pred tem, s samim seboj.