Podobe sveta, ki ga ni več

Jože Peternelj Mausar, slikar in pisatelj iz Žirov in eden od prvakov slovenskih slikarjev samoukov, bo v petek, 12. januarja 2007, dopolnil 80 let. Pogled v njegov atelje nam razkrije, da še vedno slika in tako ohranja svojo umetniško in človeško moč. Čestitamo!

Jože Peternelj je živ dokaz za to, da lahko človek iz sebe naredi veliko več, kot mu je namenjeno po njegovem poreklu in v danih družbenih razmerah. Rodil se je 12. januarja 1927 v Jarčji Dolini, dolini in naselju zahodno od Žirov, na veliki hribovski kmetiji pri Mausarju. Po vojni bi moral kot najstarejši med sinovi prevzeti kmetijo, a se je temu odpovedal, ko je videl, kako očeta silijo v kolhoz. »Zadružni hlapec pa že ne bom!«, je bil odločen in šel raje za vajenca v Alpino. V tovarni je postal čevljarski mojster in delal vse do leta 1971, ko je pridobil status umetnika in odšel v svobodni poklic. Izkazalo se je, da njegov pravi poklic ni niti kmečki niti čevljarski – pač pa umetniški. Če bi postal gospodar domačega grunta, bi mu rekli Mausar. Tako pa si je to hišno ime izbral za svoje umetniško ime. In to izbiro več kot upravičil: naravni in človeški svet, ki ga je kot mladenič doživel v domači hiši, je prelil v podobe in besede, postal je gospodar in mojster v svoji umetniški delavnici. In za svoja dela prejel številna domača in mednarodna priznanja.

Število del, ki je v več kot pol stoletja prišlo iz te delavnice (slikati je začel leta 1952, ko sem se podpisani šele rodil), je impresivno. Pa ni le številno; o tem, da je tudi kakovostno, priča dejstvo, da je vse slike prodal, vse knjige, ki jih je napisal, so mu natisnile priznane založbe, nobena ni izšla v samozaložbi. Število slik je poslovna skrivnost, knjig je osem. Recimo, da je slik več tisoč. V eseju, ki sem ga napisal in objavil ob njegovi 70-letnici (Slikar in pisatelj rovtarskih Aten, Loški razgledi 44, 1997), sem omenil število, ki ga lahko ponovim, ker je bilo pač že objavljeno: 3700. V resnici jih je več.

In ko smo že pri številkah, vprašajmo še, koliko je imel razstav? Več kot tristo! Na vseh kontinentih (razen Antarktike), ena pa je potekala v – zraku nad Atlantikom. V letalu s tremi dvoranami, ki je letelo iz Zagreba v New York, je ves čas potekala dražba, vse njegove slike so bile prodane; uspešno, saj so dražitelji kar 22-krat dvigali ceno. Na prvi skupinski razstavi je sodeloval leta 1960, prvo samostojno je dočakal 1968. Že leta 1970 mu je prof. Zoran Kržišnik postavil samostojno razstavo v Mali galeriji na Titovi cesti v Ljubljani; poznavalci vedo, kaj je to takrat pomenilo. Galerija Takuma v Tokiu mu je 1972 natisnila prvi katalog v barvah in v japonščini; zato še danes ne ve, kaj so Japonci o njem zapisali. Vse slike so prodali po trikratni evropski ceni. Največje so bile samostojne razstave ob njegovih okroglih obletnicah. Abrahamovo razstavo mu je postavil Andrej Pavlovec v galeriji Loškega gradu; prišel je tudi takratni mogočnik Stane Dolanc. Ob 60-letnici je bila njegova največja razstava v družbenem domu Partizan v Žireh (1987), tudi to je odprl prof. Pavlovec. Tisto ob 70-letnici pa je v Galeriji Svobode v Žireh odprl Zoran Kržišnik. Pri teh dveh razstavah sem sodeloval tudi podpisani kot takratni žirovski »kulturni animator«. Razstavo v Žireh načrtujejo tudi ob letošnji 80-letnici, spomladi, ko bo bolj toplo.

Njegovih povesti v knjigah je, kot rečeno, osem: Vrnitev (1981), Krtar in Dolinci (1983), Drenikov kot (1986), Bukovci (1987), Mateja (1991), Štirideset let pozneje (1992), Kolhoz v Butalah (1994), Greh v Dolini (1995). Pet jih je založilo ČZP Kmečki glas, po eno pa založbe Borec, Pegaz International in ČZP Enotnost, vse v Ljubljani. Povprečna naklada je bila 4000 izvodov, dve knjigi obsegata čez tristo strani, uspešnica Krtar in Dolinci je bila razprodana v pol leta in se uvrstila med najbolj prodajane knjige tistega leta.

Jože ima zbrano in popisano tudi vse, kar so drugi napisali o njem. V različnih časopisih in revijah je izšlo kar 312 člankov in ocen njegovih del, 274 v domačih in 38 v tujih. Skupaj z zapisi so bile seveda objavljene tudi številne reprodukcije, skoraj petsto. Ob svoji 70-letnici je izbral najbolj značilne zapise in reprodukcije. Tončka Stanonik, žirovska rojakinja ter urednica in lektorica v založbi Mladinska knjiga, jih je po bibliografskih načelih uredila v skladno celoto. Ta svojevrstna monografija formata A4 in v trdi vezavi z naslovom O slikarskem in literarnem delu Jožeta Peternelja Mausarja je izšla v – treh izvodih. Ponosen sem bil, ko mi je avtor sporočil svojo odločitev, naj enega od teh izvodov hranim podpisani. Leta 1999 pa je pri založbi ICO v Mengšu v zbirki Slovenske legende kot njen tretji zvezek izšla še prava slikarska monografija z naslovom Jože Peternelj. Njen urednik in avtor besedila je pisatelj Ivan Sivec, na 140 straneh so tudi odlične barvne reprodukcije najboljših slik.

Njegove slike, večinoma olja na platnu ali steklu, niso le svojevrstne umetnine, so tudi dragoceni etnografski slikovni »zapisi«. Na njih je ohranil spomin na celo vrsto oseb in prizorov, ki jih kot otrok in mladenič še sam doživel, zdaj pa živijo le še na slikah in v zgodbah. Naslikal je vaške originale, ki jih sicer pomnijo le še nekateri najstarejši Žirovci. Na slikah »nastopajo« potujoči Tomincov šuštar in vaški podobar Tinik, ki sta svoje izdelke nosila od hiše do hiše, pa Majnikov Cene, ki je bil v duhu in telesu ubog; »božji otrok« bi rekel Ciril Kosmač. Sledijo podobe kolektivnih oseb: deseti bratje, koledniki, vahčarji, pastirji in klekljarice. In potem so tu še motivi nekdanjih vaških ritualov: veselic, ohceti, sejmov, poti k maši … Nekatere prizore je upodobil tolikokrat, da so dobili svoje ime: Vsak kmetič ima svoje veselje, Gobarjeve sanje, Deževna zima, Sosedov Cene …

Vsak kmetič ima svoje veselje je ime za podobo možakarja, ki v velikem čebru umiva svojo babo; golo seveda, na ogled je tako kosmati trikotnik kot grička nad njim pa dolgi in temni spuščeni lasje. Njena oblačila so zložena na pručki. Visoki in sloki umivalec s klobukom na debeli glavi in obut v ogromne gojzarje zajema iz lesenega korita vodo kar z majhnim škafom in jo zliva na ženino glavo; izraz na njenem obrazu je pod mrzlim curkom skoraj trpeč, njegova usta pa so se razlezla v širok nasmeh. Za grmom na levi stoji možakar, ki ta mikavni prizor opazuje in ima spuščene hlače; le enkrat lahko ugibate, katero potrebo si pri tem zadovoljuje. Na sceni je tudi velika hruška, polna zrelih sadežev, ki vabijo, da bi jih kdo utrgal; ob njej človek pomisli na drevo v raju, čeprav je brez kače. Pa s slamo krita bajta z lesenim zatrepom in majhnimi okni, kakršnih je bilo nekoč veliko, zdaj bi jo komaj še našli; ob zidu so zložena drva, iz dimnika se kadi, tudi sicer je slika polna topline, čeprav sta značilna žirovska gričevnata pokrajina v ozadju in »ablačno« nebo nad njo bolj pusta kot ne …

Gobarjeve sanje prikazujejo možakarja, ki je zaspal pod gobo, veliko kot dežnik. Na Deževni zimi se skozi turobno pokrajino počasi pomikajo črni dežniki na dveh nogah tistih, ki jih nosijo, najbrž gredo k maši. Mausarjeva najbolj znana slika pa je gotovo Obvezna oddaja (1944-1950). Tisto, ki jo hrani doma, je naslikal v letu 1975 in ima rdečo piko, kar pomeni, da ni naprodaj. Je umetniški dokument časa, ki ga je slikar kot kmečki sin sam in prizadeto doživel. Tako ni čudno, da so to sliko natisnili tudi v učbeniku zgodovine za osmi razred osnovnih šol.

Ko je v sedemdesetih dosegel svoj slikarski vrh, so njegova dela kupovali, slavili in nagrajevali. Deležna pa so bila tudi svojevrstne cenzure. Po odmevni razstavi v Škofji Loki (1977), so v Leku natisnili koledar z njegovimi slikami. A glej ga zlomka: med njimi ni bilo nekaterih najboljših! Zakaj? Zato, ker so morali izločiti tiste, na katerih je naslikal krščanska znamenja! Slika Vsak kmetič ima svoje veselje pa cenzure ni motila. Po natisu so v Leku pošiljki zdravil za Kitajsko dodali še zaboj teh koledarjev. A je čez nekaj mesecev priromal nazaj. To pot so nekaj izvodov zadržali kitajski cenzorji, ostale pa vrnili, češ da kitajski zakoni ne dovoljujejo razpečevanja pornografije. »In mama v čebru je okopana prirajžala domov,« je zapisal tisti, ki jo je ustvaril …