Raziskovalec vedno dvomi

"Raziskovalec ne sme verjeti, raziskovalec mora vedno dvomiti," pravi Valentin Jarc iz Radovljice, ki v upokojenskih letih raziskuje preteklost in piše knjige.

Radovljica – »Trinajst let sem v pokoju. Zdaj počnem to, za kar prej, ko sem delal po štirinajst ur na dan ali še celo več, nisem imel časa,« pravi Valentin Jarc iz Radovljice, ki je ob lanskem občinskem prazniku prejel pečat občine za knjižno delo na področju domoznanstva. Po rodu Blejec že petinštirideset let živi v Radovljici, na svoji poklicni poti je služboval v tovarnah TIO Lesce, Iskra, Elan Begunje in zadnjih osemnajst let pred upokojitvijo na Strojni fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi magistriral. Od vsega začetka se je največ ukvarjal z informatiko, v TIO je bil projektant in tehnični direktor, v Elanu registrirani raziskovalec, na strojni fakulteti vodja centra za znanstveno tehnično informatiko na področju strojništva, kot se je center imenoval ob njegovi upokojitvi. Zdaj se z informatiko ne ukvarja več, s strojništvom pa le še za domače potrebe. Po upokojitvi se je predvsem iz znanstvene radovednosti posvetil proučevanju krajevne zgodovine, pri tem pa bi njegovo delo lahko označili kot zgodovinski pogled tehnično izobraženega strokovnjaka, ki s pridom uporablja bogato računalniško znanje in logiko števil.

Raziskuje srenje

Pred osmimi leti je v samozaložbi izdal knjigo Srednjeveške poti in železarstvo na Visoki Gorenjski, pred štirimi leti še Starodavne poti pod Karavankami. Vse poti, ki jih opisuje v knjigah, je prehodil in jih fotografiral, zbrano gradivo ovrednotil in potlej svoje ugotovitve preveril »na terenu«. Že deset let vodi raziskovalni dnevnik, kamor zapiše vse pomembne informacije, ki jih zve. Zadnji dve leti, ko zaradi zdravstvenih težav ne more več hoditi toliko naokrog kot nekdaj, raziskuje srenje na celotnem alpskem območju. »Doslej sem napisal sto petdeset strani, a ne vem, ali bo knjiga kdaj izšla ali ne,« pravi Valentin Jarc in dodaja, da bo morda doživela podobno usodo kot Informacijska analiza starih radovljiških utrdb, v kateri med drugim dokazuje, da Radovljica v utrdbah nikoli ni imela štirinajst stolpov, ampak največ osem. Knjigo je pripravil za tisk, ni pa mu uspelo najti založnika. »Bolj kot priznanja bi bil vesel, če bi mi občina izdala knjigo,« pravi Valentin, ki je za lastno dušo (a ne za javnost) napisal parodijo na podeljevanje tovrstnih občinskih priznanj, eno izmed številnih zgodb v zbirki Tako bi se lahko zgodilo ali pa tudi ne …

Zbral ledinska imena

Tine, kot ga kličejo domači, je zanimiv sogovornik, pojavni svet vidi v vsej njegovi širini, gibanju in spreminjanju. In vidi ga tudi v podrobnostih. Del teh podrobnosti so ledinska imena. Po izdaji prve knjige Srednjeveške poti in železarstvo na Visoki Gorenjski je zbral, uredil in izdal Ledinska imena v LD Begunjščica, kasneje še Ledinska imena pod Stolom, Begunjščico in Dobrčo, ki so tudi del knjige Starodavne poti pod Karavankami. Raziskovalna žilica mu ne da miru, načrte ima tudi za naprej. Sodeluje v več skupinah, med drugim z Znanstveno raziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti pri sistemizaciji in vrednotenju bohinjskega izročila, ki naj bi odgovorilo tudi na tako vprašanje, kot je: kaj imajo Bohinjci – kozolce ali stoge in kaj posamezniki pod tem razumevajo.