Obiskala sta ga sinova iz Kanade

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Škofja Loka / ponedeljek, 1. januar 2007 / 05:00

Anton Svoljšak iz Dolenje vasi, zadnja štiri leta pa stanovalec Centra slepih, slabovidnih in starejših je 14. januarja praznoval 100. rojstni dan.

Škofja Loka – »Vedno sem moral delati, trdo delati, pa je šlo. Jedel sem pa vse po vrsti, od žgancev do polente, torej domačo hrano. Alkohola pa nisem veliko popil, saj niti nismo imeli,« pravi stoletnik Anton Svoljšak, po domače Andeljčev Tončk iz Dolenje vasi.

Ob visokem jubileju so mu najprej slavje pripravili številni sorodniki. Zbrali so na Beli pri Preddvoru, kjer je upihnil svečke na kar štirih tortah. Prišlo je kar 50 bližnjih in daljnih sorodnikov, iz Kanade sta prišla tudi sinova Marjan in Jože. V zakonu z ženo Marijo sta se jima rodila še en sin in hči, ki pa nista več živa. Danes ima Tone sedem vnukov, osem pravnukov in pravnukinjo.

Ob praznovanju, ki so ga v Centru slepih, slabovidnih in starejših pripravili dan po družinskem slavju, se je zbrala polna jedilnica stanovalcev. Tonetu, ki je bil vidno ganjen, je najprej zapel domski pevski zbor Žarek upanja, nato pa sta mu obilo zdravja, dobre volje in počutja zaželela direktorica CSS Stanka Vauh in železnikarski župan Mihael Prevc, ki doslej še ni imel priložnosti, da bi čestital 100-letniku iz njegove občine. »Spominjam se, ko sem vas večkrat obiskoval, kako ste bili vedno žilavi in poskočni ter vaših pripovedi o lovskih dogodivščinah. To je neprecenljivo,« je zbranim povedal župan. Z dobrimi željami so se Andeljčovega Tončka spomnili tudi v Društvu upokojencev Selške doline (njihov član je že 40 let) in predstavniki Rdečega križa Selca. Poleg raznih daril je treba izpostaviti tudi torto velikanko, ki so jo pripravili v kuhinji CSS.

»V domu imamo kar 35 starejših od 90 let, med njimi pa je kar 29 žensk. Pričakujemo, da bomo letos kar s tremi praznovali stoletnico, ki je vse od leta 1991 nismo poznali,« nam je povedala Stanka Vauh. Tone je bil pred drugo svetovno vojno furman in je dolga leta vozil les z Jelovice, po vojni pa se je kot mizar zaposlil v Alplesu. Več kot 40 let je bil tudi lovec, vendar je zajce in srne rajši opazoval, kot pa jedel. Ko ga vprašamo o lovskih dogodivščinah, se jim iz srca nasmeji, vendar nam jih ne zaupa. Pravi le, da so lovci vedno dobre volje. Ob vprašanju o zdravju, pa pravi: »Vse je v redu, nič me ne matra in tako naj tudi ostane.« Še vedno bere brez očal, slabo pa sliši, po domu se sprehaja s hojico. Vprašamo ga še, kako se razume s puncami v domu. »Oh, prav dobro se razumem,« pravi v smehu stoletnik in doda: »Nič nimam proti njim, oni pa ne proti meni. Vsi smo zadovoljni.«