Še ne triletna je potovala v Ameriko

Justina Trček z Jezerskega je oktobra letos praznovala 95 let. Vedra ženica rada pripoveduje svojo zanimivo življenjsko zgodbo, ko je poltretje leto stara z ladjo potovala v Ameriko.

Justina je rojena oktobra leta 1911. Njen oče je služil kruh v Ameriki in leta 1913 je Justinina mama s tremi majhnimi otroki potovala čez lužo. Ni bilo prvič, trikrat je šla z otroki k njemu, ata je čez morje potoval petkrat, najmlajša Justina pa takrat edinkrat. Mama je imela neznansko domotožje, v Ameriki ni zdržala in po pol leta se je znova noseča z otroki vrnila domov. Vrnili smo se leta 1914, ravno v vojno, pripoveduje Justina, ki se potovanja sicer ne spominja, pomni pa bolno in umirajočo mamo. Na ladji se je namreč mama prehladila in pozneje umrla, kmalu za njo pa tudi novorojenka. Oče, ki se je po več letih vrnil iz Amerike, je bil še dvakrat poročen, drugih otrok kot iz prvega zakona pa ni imel.

Justina je bila doma v Zalogu pri Cerkljah. Na Jezersko je prišla kot mlada delavka. Eden njenih delodajalcev je bil tudi grof Špalek, v njegovih gozdovih so mlade ženske sadile smrečice in žele travo, pozneje je bila žanjica pri velikih jezerskih kmetih. Na Jezerskem je spoznala svojega poznejšega moža Antona, lovskega in gozdnega čuvaja. Leta 1932 sta se poročila.

»74 let je že, kar sem se poročila na Jezersko, devet let zatem smo dobili stanovanje na zgornjih Fužinah, kjer živim še sedaj,« pove dobrodušna ženica še vedno bistrega spomina za letnice in dogodke v preteklosti. Leta 1933 in 1938 sta se rodili hčeri, leta 1966 ji je umrl mož in od tedaj živi sama. Pogosto jo obišče hči Tončka, ki pri hiši opravi tudi težja gospodinjska dela.

»Sama delam, kar morem in moram, sicer mi pomaga Tončka. Saj sem kar zdrava, le revma me daje in že nekaj časa hodim z berglo. Okoli hiše že grem, kaj več pa ne upam. Poleti rada sedim na vrtu, pa tudi pozimi mi ni dolgčas. Berem časopise, tudi kakšno knjigo, kaj malega tudi zašijem. Včasih sem bila spretna za ročna dela, predvsem veliko sem pletla,« pripoveduje Justi, ki je vesela tudi kakega prijaznega obiskovalca. Pri neznancih pa je previdna in jih ne spusti v hišo.

Justino Trček sem obiskala, ko je praznovala 90 let. V petih letih se ni mnogo spremenila, še vedno je živahna in zgovorna kot takrat, zato se posloviva v upanju, da se ob njeni stoletnici znova vidiva.