Zadnje tolarsko in prvo evrsko leto

H koncu gre zadnje tolarsko, na pragu je prvo evrsko leto. Sicer pa ni bilo leto 2006 nič posebnega. V njem se nam ni zgodilo nič zares hudega in tudi nič zares velikega. Bog daj, da bi bilo tako tudi v letu 2007! Da bi bila uvedba evra dogodek leta in da bi z novim denarjem shajali vsaj tako dobro, kot smo s starim.

Ko trdim, da se nam ni zgodilo »nič zares hudega«, mislim na tiste najhujše reči, na naravne in družbene katastrofe. Tisti, ki smo rojeni po 2. sv. vojni, smo pravzaprav ena srečna generacija. Dano nam je živeti v dveh stoletjih in tisočletjih, hkrati pa (še) nismo doživeli vojne, kakršni sta bili obe svetovni. Bili so manjši potresi in poplave, pa zemeljski plazovi, toča in žled, a ne tako katastrofalni kot drugod po svetu v novejšem času ali v naših deželah v nekdanjih časih. Ptičja gripa, s katero so nas spomladi 2006 na veliko strašili, se nam je to pot izognila. Kar naprej nekaj godrnjamo, v resnici pa nam še nikoli ni šlo tako dobro kot prav zadnja leta. To je seveda zelo splošna ugotovitev, ki velja za statistično večino. Med nami so posamezniki, ki doživljajo hude osebne tragedije in marsikateri jih ne preživi.

Ko zapišem »nič zares velikega«, mislim na tako velike dogodke, kakršna je bila, denimo, slovenska osamosvojitev, od katere je v letu 2006 minilo že 15 let. To je bil za naš narod dogodek tisočletja. V minulem letu pa smo imeli samo dogodke leta. Na lokalnih volitvah smo izvolili nove (stare) župane in svetnike, vlada, ki je trdno v sedlu, se je ob drugi obletnici svojega vladanja pobahala s svojimi dosežki, gospodarstvo je v dobri kondiciji, rast BDP je skoraj 5-odstotna … Gorenjski rojak dr. Franc Rode je postal kardinal, skoraj vsi smo medijsko sodelovali v akciji reševanja Toma Križnarja, takisto Gorenjca, iz sudanskega zapora, v katerem je obtičal po neuspešni misiji, na katero se je podal na lastno pest in z blagoslovom dr. Janeza Drnovška. Predsednik republike je tudi sicer skrbel, da v politiki ni bilo dolgčas. Njegova funkcija mu sama po sebi ne daje veliko politične moči, to nemoč pa je uspešno nadomestil s svojimi nekoliko nenavadnimi, a medijsko zelo odmevnimi nastopi, v katerih se enkrat pojavlja kot državnik, drugič ali hkrati pa kot karizmatični vodja sicer precej marginalnega Gibanja za pravičnost in razvoj …

Eden večjih dogodkov v letu 2007 bodo prav volitve novega predsednika republike. Pa izbira skoraj povsem nove postave ustavnega sodišča. A to ne bo »zares velika« reč. Uvedba evra v teh krajih, ki se bo zgodila ravno na Novo leto 2007, pa je taka reč. Z njo stopamo v območje, na katerem z evrom plačuje več kot 300 milijonov Evropejcev. Pri tem sta dva milijona državljanov Republike Slovenije prehitela skoraj 200 milijonov državljanov (vključno z Romuni in Bolgari) v tistih državah EU, ki pogojev za uvedbo evra bodisi še niso izpolnili ali pa ga nočejo. Včasih se zdi, da se veličine tega koraka premalo ali sploh ne zavedamo, saj nas slej ko prej bolj zanima vprašanje, »kako do evra priti« kot »kaj evro je«: je druga valuta na tem svetu, takoj za ameriškim dolarjem. Valuta, v kateri se bo odslej merila tudi finančna moč Slovencev, tako posameznikov, gospodarskih družb in nacije kot celote.

To je tisto, česar si želimo oziroma kar lahko predvidevamo. A kaj, ko vsega ni mogoče predvideti. Vseh nesreč, ki bodo prizadele posameznike in jih bo slej ko prej veliko. Kaj, če se zgodijo novi teroristični napadi velikih razsežnosti in se posledično v iraški začarani krog zapletejo še Iran, Severna Koreja in še kdo? V tem primeru se lahko ponovi naftna kriza, globalne gospodarske konjunkture bi bilo hitro konec; in z njo slovenske, ki je vanjo vpeta. Na Slovenskem že skoraj petsto let ni bilo tako katastrofalnega potresa, kot je bil tisti v letu 1511 z epicentrom na Idrijskem; a narava je nepredvidljiva in nikoli se ne ve, kdaj se bo spet potresla. Kakor se ne ve, kdaj lahko človeška malomarnost ali teroristični napad povzročijo ekološko katastrofo, primerljivo s tisto v Černobilu leta 1986 … Bog daj, da se ne bi zgodilo nič takega, da bi se nam primerile le zaželene, predvidljive, »normalne« reči!

Na naravne in ekološke katastrofe ter na dogajanja na kriznih žariščih po svetu, ki imajo lahko nepredvidljive posledice tudi za nas, ne moremo Slovenci skoraj nič vplivati. Lahko pa bi marsikaj naredili za boljše stanje duha v lastni deželi. Duhovno ozračje, v katerem živimo, je zastrupljeno. Hvala bogu, da smo v Evropski uniji, ki nam narekuje določena pravila igre. Delitve na liberalne in konservativne, leve in desne, partizane in domobrance in kar je še takih, se v zadnjih letih vidno poglabljajo. Koreninijo v ločitvi duhov s konca 19. stoletja, iz travmatičnega poboja domobrancev ob koncu 2. sv. vojne in iz političnega enoumja, ki je takrat nastopilo.

Prištevam se k tistim, ki si želijo, da bi mi vsi, še zlasti pa slovenski intelektualci in novinarski ceh zmogli več pokončne in profesionalne drže. Prevzemna ihta bo popustila, »kadrovski cunami« bo minil, ljudje bomo ostali in tudi od nas samih je odvisno, kako se bomo držali. Upam, da bo v letu 2007 ta drža že boljša od te, ki smo ji priča zdaj in tako skrivenčena že dolgo ni bila …