Iz starih časov: Novoletni čas nekoč

Zadnjič smo videli, kako so šli na gorenjskem jugu v letih okrog 1900 na božični sveti večer »okoli ogla«. Poglejmo zdaj še, kako se je ta večer nadaljeval. »Po večerji so prihajali sosedje in mimoidoči Žirovskarji /prebivalci Žirovskega Vrha/ ter napolnili hišo. Posedli so po klopeh in začeli pripovedovati zanimive reči: o moči svete noči ter o drugih nadnaravnih pojavih in prikaznih. Če si rabil denar, si moral stati v risu, ki si ga zarisal okoli sebe z enoletno leskovo mladiko na takem križišču, na katerem se ni slišal zvon, ki je vabil k polnočnici. Opolnoči je hudič prinesel polno vrečo denarja in te začel na vse mogoče načine vabiti, da bi stopil iz risa in si vzel denar. Bog ne daj, da bi to storil; takoj te je raztrgal na drobne kosce. Če pa si vztrajal, da je mežnar zazvonil dan, ti je vrgel vrečo pod noge in godrnjaje odšel.«

Na sveti večer so torej pripovedovali zgodbe, v katerih je nastopal sam hudič »Tiste čase se je večkrat prikazal hudič. Mačkov hlapec, ki je vozil vsak teden z moko natovorjen voz iz Škofje Loke v Žiri, je pravil, da je neke temne noči na Fužinah pri Šemončkovem znamenju sedel na cesti velik črn maček, ki se ni hotel umakniti, ko je prifural do njega. Udaril ga je z bičem, nakar sta bila takoj dva. Jezno je zaklel in udaril vnovič – bili so štirje in tako dalje, dokler ga ni postalo strah, da je skočil na voz in udaril po konjih. Mačja sodrga, katere je bila že polna cesta, pa je hreščala za njim, da je komaj odnesel celo kožo …«

Vrhunec božičnega vedeževanja pa se mi zdi tale. »Če bi hotel izvedeti, koga bodo prihodnje leto nesli na pokopališče iz hiše, si moral le-to trikrat ritensko obiti, na koncu pa pri srednjem oknu vanjo nazaj čez glavo pogledat in si tistega na parah zagledal. Vendar ni bil nihče tako pogumen, da bi to res poskušal, ker se je bal, da bi sebe ne videl.« Tako so pripovedovali, potem pa odšli k polnočnici. »Ko se je približal čas za polnočnico, se je hiša začela prazniti in s staro materjo sva ostala sama na peči. Ona je kimala in dremala, meni pa so rojile po glavi pripovedke, ki sem jih malo prej slišal, buljil sem v okna, v katerih bi se lahko prikazala kakšna mrtvaška glava ali kak drug strah, dokler nisem zaspal.«

Božičnemu sta sledila še dva sveta večera, novoletni in trikraljevski. »Na Silvestrov večer je bil drugi božič. Zopet smo šli okoli vogla in opravili vse kot na sveti večer. Na novega leta dan smo morali zelo zgodaj vstati, če smo hoteli biti pridni čez leto. Gledalo se je tudi na to, kdo je prišel tega dne prvi v hišo: moški bi prinesel srečo, ženska smolo. Tretji božič je bil na večer pred sv. Tremi kralji. Kdor se je tistega dne postil, so mu prišli sv. Trije kralji tri dni pred smrtjo povedat, da bo umrl – da se je mogel za potovanje na drugi svet primerno pripraviti. Na ta praznik je oče razrezal podprtnik in nam razdelil velike rezine. Moral si jo na tešče in celo pojesti, da si ostal vse leto zdrav in močan.« (Povzeto po spominih akademskega slikarja Franja Kopača.)