Pozdrav neustrašnim junakom daljav

V soboto se bo v Oberstdorfu na skakalnici Schattenberg začela že 55. novoletna skakalna turneja štirih skakalnic, prestižno tekmovanje, ki za večino skakalcev pomeni enega izmed vrhuncev celotne tekmovalne sezone. Smučarski skoki imajo med zimskimi športi še posebno mesto in ceno. Disciplina pogumnih in hrabrih izbrancev. Ste morda že videli rekreativnega smučarskega skakalca? Ja, na kakšnih vaških tekmah. Vrhunskost skakalca pa zahteva dolgotrajno delo, že od mladih nog dalje. Zdi se, da imajo skakalci nekaj prirojeno in to je njihova hrabrost. Večino stvari se v življenju lahko naučimo, navadimo, nam pridejo v kri, le pogum je tisti, ki ga ne moremo zaigrati ali ga hliniti. Obvladati strah in ga spremeniti v pogum, to je hrabrost. Častitljiva vrednota.

Človek je že od nekdaj hotel leteti in seveda mu je uspelo z vsemi tehničnimi pomagali in znanstvenim napredkom. A to, da lahko leti na preprostih smučeh, je še kako veličasten dosežek, kjer se je človek približal pticam. Korenine tega športa so pognale na severu stare celine, Norveška in Finska sta deželi smučarskih skokov in od tam so prihajali in še prihajajo mojstri tega športa. A kje se je rodila panoga, ki je vendarle malce več od skokov, to so smučarski poleti. Nikjer drugje kot v deželi na sončni strani Alp, pod Poncami, kjer je stekla zibelka smučarskih poletov in kjer se je pisala zgodovina poletov na smučeh. Kako lahko smo ponosni, da imamo v dolini Tamarja, v zavetju markantnega Jalovca največjo skakalnico na svetu. Kar pomeni Wimbledon v tenisu, dirka po Franciji v kolesarstvu, miting Weltklasse v atletiki pomeni Planica v svetu smučarskih skokov. In še dobro, da smo imeli in še imamo zanesenjake, ki so predani temu športu in bodo razvoj Planice peljali dalje. Vendarle pa vsi niso bili vedno za to, da bi človek letel vedno dlje. Norveška smučarska zveza je svojim skakalcem v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja celo prepovedala takšne tvegane poskuse, ko je njihov junak Birger Rudd v Planici dosegel prvi svetovni rekord, 92 metrov. Lahko so samo gledali, ko je leta 1936 Sepp Bradl kot prvi preletel stometrsko znamko. Planica je bila vedno korak pred drugimi, čeprav so kasneje v svetu zrasle velike letalnice in mednarodna smučarska zveza je morala popustiti in priznati polete kot uradno panogo. Rekord se je znova in znova vračal nazaj v zibelko, kjer skakalce vsako leto časti nepregledna množica navijačev iz vsega sveta. Legenda, ki je kazala pot.

Prvi, ki je skonstruiral prvo verzijo letalnice, je bil Ivan Rožman, njegovo delo pa so kasneje nadaljevali inž. Stanko Bloudek in brata Goriška. Planica je dala številne junake. Od naših skakalcev so pisali zgodovino partizanski miner Rudi Finžgar, pa veliki Janez Polda, svetovni rekorder Jože Šlibar, sledila je nova generacija na čelu z Bogdanom Norčičem in kasneje Primožem Ulago, Miranom Tepešem in še veliko jih je. Proti koncu devetdesetih let pa je zablestel Primož Peterka, ki še vedno velja za našega najboljšega skakalca. Od tujcev so na letalnici blesteli olimpijski prvak iz šestdesetih let Helmut Recknagel, pa s svojim dovršenim slogom Jirži Raška, Walter Steiner, v osemdesetih sta z izjemnimi predstavami blestela Finec Matti Nykaenen in Avstrijec Andreas Felder. Rekord se je pomikal vedno dlje in to so najbolj želeli prav skakalci. Iz rok v roke so si ga podajali predvsem Avstrijci, Finci in Norvežani in večina držav ima svoje državne rekorde prav v naši Planici. Vračajo se rekorderji, olimpijski prvaki in šampioni da se potrdijo tam, kjer se vsak dober skakalec tudi mora. Postaviti mejo do koder lahko skoči človek na smučeh je zelo težko.

Morda kdo misli, da so smučarski skoki tvegan in nevaren šport. Strokovnjaki ga uvrščajo med bolj varne športe. Večjih tragedij ali celo smrtnih izidov sploh ni. Morda zato, ker je ta šport le za pogumne izbrance. Pa še en podatek zelo navdušuje. Skoki nikoli niso bili v središču kakršnihkoli dopinških afer, ki so že močno načele prvotni namen športa. Tukaj pa so smučarski skoki na prvem mestu. Očitno noben pripravek ne preseže občutka, ki je potreben za letenje. Je pa potrebno veliko treninga, tudi na psihološki ravni.

Če vas bo kdaj pot zanesla v dolino pod Poncami pa se le povzpnite na vrh letalnice in ko boste iz strmega zaletišča gledali v dolino si predstavljajte, da skakalec s hitrostjo okrog sto kilometrov na uro odrine tja v globino naprave. Mi navadni smrtniki pa lahko posnemamo njihovo hrabrost in pogum ter jo izkoristimo na svojem področju. Zato slava in čast vsem skakalcem sveta.