Iz starih časov: Kako so šli "okoli ogla"

Ker smo tik pred božičem, je prav, da obudimo spomin na eno od starih božičnih navad. Za primer naj bo pisanje o tem, kako so šli v letih pred 1900 pri Matevžku v Novi vasi pri Žireh na prvi sveti večer »okoli ogla«. Ta domači obred, ki ga je kot otrok sam doživljal, je v svojih spominih opisal akademski slikar Franjo Kopač (1885-1941), oče letos umrlega arhitekta Vlasta Kopača (1913-2006). Kolikor je meni znano, gredo danes okoli ogla samo še v najbolj pobožnih in tradicionalnih družinah, pa še tam najbrž ne s tolikšno temeljitostjo in predanostjo kot nekoč. To je početje, ki nekako ne sodi v naš čas, ko se večini samo še mudi. Zanj si je treba vzeti čas in imeti vero v njegov smisel.

Najprej so se na vso reč temeljito pripravili. »Ob treh popoldne so pospravili svoje delo, hišo je mati lepo pometla in pripravili smo se za sveti večer. Stara mati Barba je prinesla velik črn lonec žarečega oglja, v katerega je vrgla posvečene vrbove šibe za božično kadilo. V malo skodelico je nalila posvečene vode z brinovo vejico za škropljenje. Mati je postavila na mizo 'poprtnik' – tri velike bele hlebce, zavite v belo rjuho, znamenje treh božičev. Pred poprtnik je položila križ 'bridko martro', na vsako stran po eno svečo, spredaj pa leščerbo s starim štobrom … Ko se je zmračilo in so se od vseh strani oglasili zvonovi, smo se razvrstili za obhod okoli ogla. Prva je šla moja mati s posvečeno vodo, za njo je oče nesel križ in molil rožni venec, za očetom pa stara mati s kadilom. In za njimi še ostali družinski člani. Vedno pa je moral ostati kdo za varuha v hiši, ker se je že pripetilo, da je kak nepridiprav medtem ukradel poprtnik z mize, mimogrede pogledal še v peč, ali gleda iz kakšnega lonca kaj svinjskega. Pravili so, da je v Žirovskem vrhu pri Riglčenu nekoč, ko so šli okoli ogla, prišel rokovnjač in odnesel iz peči kračo, ki se je kuhala za praznike. Potem je bil še tako nesramen, da je stopil v hišo in rekel: 'Šulnte župnte, plečnte mavhnte, dedca v rit pavhnte!' S tem je hotel reči, da je vzel kračo iz lonca, namesto nje pa vrgel v juho star čevelj.«

In kaj so pri obhodu še počeli? »Pri obhodu okoli hiše, hleva in kozolca je moral vsakdo pri vsakem sadnem drevesu potresti po eno vejo, da bi prihodnje leto lahko dobro rodilo. Preden smo se vrnili, je trajalo precej časa, posebno, če je bil visok sneg; nato smo morali obiti še vse sobe, v vsaki odmoliti po en Očenaš in Češčeno Marijo ter temeljito požegnati in pokaditi, da bi odgnali nesrečo in bolezni od hiše. Spominjam se, da je bil oče nekoč ravno pri litanijah, ko je odprl hlevska vrata, da bi blagoslovili še živino, in molil: 'Vrata nebeška …' Še krava je zamukala.« Ja, je že tako, da duh zaide tudi v hlev, že od betlehemskih časov sem. »Ko smo končali obhod, je stara mati odnesla lonec s kadilom pred hišo na vogal ter opazovala, na katero stran nosi veter dim. Če je šel po burji, je bilo prihodnje leto suho, če ga je zavijal jug, pa mokro, itn. Oče je medtem nabil svojo staro pištolo dvocevko in nato pred hišo ustrelil v zrak; to je odganjalo čarovnice in podobno golazen …« Verjemi, kdor more.