V pričakovanju konca in novega začetka

Tako kot druga evropska in slovenska mesta, tudi gorenjska v teh dneh žarijo v tisočih lučeh in čakajo na najdaljšo noč v letu. Kranjski decembrski dekolte je najbolj razkošen, radovljiški in kamniški najbolj eleganten, škofjeloški pa je na meji skromnosti.

Zaradi skrivnostnosti decembra, ko je dan najkrajši in noč najdaljša in se sile zla človekovemu čutenju najbolj približajo, začnimo potepanje po novoletno okrašenih gorenjskih mestih pravljično. Nekoč, v davnih časih, so na ozemlju današnje Slovenije živeli Ajdi, ljudstvo, ki je zaradi svoje nebogljenosti vsemogočnost narave pripisovalo nadnaravnim bitjem. To je bilo takrat, ko je imela narava svojevrsten poglobljen pomen in so postale posamezne sestavine narave ljudski ritual. To je bilo takrat, ko je Sonce, kot izvor svetlobe, ki ima isti koren kot beseda svetost, v razsežnostih človekovega uma in razuma vsak večer umrlo in se zjutraj znova rodilo. V nekoliko manj davnih časih se je poganstvo utopilo v filozofiji in kulturi krščanstva. Svetloba je postala simbol razodetja, ljubezni, življenja, nesmrtnosti. V stoletjih, ki so sledila, so se nekdanji poganski rituali v ljudskem spominu ohranili le še kot šege in običaji.

Romantična enoličnost

Šege in običaji so element družbene kulture, ki ureja odnos med praznikom in družbo. Med najstarejše slovenske običaje spada sprevod sv. Miklavža, ki ga, recimo, v Stari Loki, spremljajo angeli, sv. Anton, pisarja, Lucifer in parklji. Še zlasti veliko različnih običajev se je ohranilo v praznovanju božiča, ki sovpada z zimskim kresom, starim poganskim praznikom; v dvanajstih svetih nočeh naj bi imele čarovnice in druga hudobna bitja nad ljudmi in živalmi posebno moč, zato se jim poskušali ljudje upreti.

V slovenskem prostoru se šege in običaji ne razlikujejo samo med pokrajinami, ampak tudi znotraj manjše zaokrožene zemljepisne enote, v podrobnostih pa celo med sosednjimi vasmi. Z urbanizacijo se prastari spomin v ljudskem izročilu, žal, izgublja, po drugi strani pa ni v novoletni okrasitvi slovenskih mest opaziti niti ene krajevne posebnosti in izvirnosti. Pravzaprav je resnica še bolj žalostna, saj so zamisli o okrasitvi mest izvorno ameriške. Namesto da bi avtorji izhajali iz običajev naših prednikov, ki so v božičnem času prostor okrasili z mladim zelenjem.

 

V novoletnem mestnem okrasju je izvirna preteklost ohranjena le v skrivnosti svetlobe, ki žari v neštetih žarnicah in se kot slap spušča po pročelju mestnih hiš ali visi nad trgom kot zlata preproga ali se kot modrina zimskega večera vzdiguje vzdolž glavne mestne ulice ali se nad ulico razprši kot sončni žarek ali kot tanka svetleča linija obroblja robove mestnih hiš in njeno arhitekturno okrasje, kar vse je sicer čarobno in romantično, morda tudi graciozno, a ne dosti drugače, kot v sosednjem mestu.

S fotografom Gorazdom sva se v somraku decembrskih luči sprehodila po Jesenicah, Bledu, Radovljici, Tržiču, Škofji Loki, Kamniku in Kranju. Povsod je mestna oblast organizirala miklavževanje, zdaj slavnostno okrašene mestne ulice bolj ali manj samevajo in čakajo na najdaljšo noč, ko se bo končalo staro in začelo novo leto.

Novoletni dekolte

Med vsemi sedmimi mesti so Jesenice okrašene najbolj skromno in najmanj domiselno. Pravzaprav je jeseniški decembrski dekolte suhoparen in stihijski, saj mestna oblast ni poskrbela za načrtno ureditev decembrskega vzdušja in tako stvari tečejo že deset let. Kar je s stališča nerazumnega potrošništva sicer pohvalno, Jeseničani pa so prikrajšani za decembrsko mestno romantiko. Ko se spusti mrak, v mestu pod Golico zažari približno štirideset tisoč raznobarvnih žarnic in približno dva kilometra svetlobnih cevi, s katerimi je, med drugim, obrobljena streha vratarnice jeseniške bolnišnice in občinska zgradba. V soju luči žari nekaj dreves na trgu pred gledališčem Toneta Čufarja in pred gimnazijo, vzdolž Titove ceste, na krožišču in pred občino in to je več ali manj vse. Prvo leto so stroški novoletne okrasitve znesli 3,5 milijona tolarjev, vsako leto pa znesejo dodatnih sedemsto tisoč tolarjev. V kar ni vračunana elektrika.

V primerjavi z Jesenicami je blejski novoletni dekolte neprimerno razkošnejši, za biser slovenskega turizma pa mestu manjkata eleganca in izvirnost. Svetlobni napis Srečno 2007 na vrhu grajskega pobočja je preveč industrijski, zlata preproga nad trgom pred glavnim trgovskim centrom, nekaj okrašenih dreves ob jezeru in lučke ter snežinke, ki vzdolž glavnih ulic žarijo med nebom in zemljo, pa so za Bled premalo elegantno in domiselno okrasje. Pred več kot desetimi leti so se novoletne okrasitve mesta (brez projekta) lotili v blejskem turističnem društvu in ga pozneje le dopolnjevali, za prihodnji december pa menda že načrtujejo povsem novo podobo. Se razume, na osnovi predhodno izdelanega projekta, dodajajo na občini. Sicer pa žari na Bledu približno šestdeset tisoč lučk, za kar je v mestnem proračunu letno zagotovljenih nekaj več kot dva milijona tolarjev.

 

 

Lahkotna eleganca

 

Novoletno okrašena srednjeveška Radovljica je lahkotno elegantna; praznični kič je diskreten, saj ni ničesar preveč in ničesar premalo. Je pa res, da tudi Radovljici v teh dneh manjka izvirnost oziroma lastna identiteta. Projekt osvetlitve zgradb in dreves je pred desetimi leti izdelal arhitekt Marko Smrekar, pred tremi leti pa ga je akademski slikar Boni Čeh dopolnil z »zlato« preprogo nad osrednjim trgom in mu tako dodal nekaj gracioznosti. Stroški za postavitev in obnovo lučk znašajo milijon in pol tolarjev.

 

Ob prihodu v Tržič vas pozdravi napis Srečno 2007. Mestne svetilke so okrašene s stiliziranimi svetlečimi smrekicami in zvončki, ki zaradi utripajočih lučk delujejo premikajoče. Pred občinsko zgradbo stoji mogočna okrašena jelka s snežinko na vrhu. Kljub sorazmerno skromni dekoraciji je Trg svobode zaradi svetlečih svetlobnih slapov in preprog ter s svetlobo obrobljenih hišnih pročelij romantično čaroben.

V Škofji Loki se blejski vtis ponovi; tudi za to slovensko in gorenjsko mesto bi se namreč spodobilo več prefinjenosti, domiselnosti in izvirnosti, in tako kot na Bledu je tudi škofjeloška mestna oblast z eno nogo že v letu 2007. V primerjavi s preteklimi leti, ko so bile z okrasitvijo in osvetlitvijo poudarjene simbolne dominante mesta (Škofjeloški grad, Kapucinski most, cerkev sv. Jakoba, Homanova lipa na Mestnem trgu in tako naprej), je letošnja okrasitev tako rekoč na meji skromnosti. Nekaj svetlečih žarnic in snežink na Glavnem trgu, nekaj s svetlobo obrobljenih pročelij srednjeveških hiš in to bi bilo več ali manj vse okrasje, ki ga v teh decembrskih dneh premore Škofja Loka. Na občini se branijo, češ da se je »božično-novoletna dekorativna razsvetljava zaradi neugodnih vremenskih razmer in tudi opojne decembrske razposajenosti močno iztrošila, okrasje pa precej skrčilo« in da bodo meščane že prihodnje leto prijetno presenetili s povsem novim projektom in svežim konceptom osvetlitve in okrasitve mesta po idejni zasnovi arhitekta, scenografke in režiserke. No, pa srečno novo leto. Sicer pa so za letošnjo praznično podobo mesta porabili dober milijon tolarjev.

Tako kot Radovljica je tudi Kamnik čarobno eleganten. Okrasni elementi so sicer podobni kot v drugih mestih, projekt okrasitve, ki je star štiri leta, pa predstavlja vsako leto drugo podobo srednjeveškega mestnega značaja. V tem času gori v mestu približno osem tisoč žarnic, za okrasitev pa so porabili približno tri milijone tolarjev.

Kranj je med vsemi sedmimi gorenjskimi mesti najbolj razkošno okrašen. Projekt okrasitve je izdelalo ljubljansko podjetje Landart, »krstna uprizoritev« projekta pa je bila postavljena decembra 2001. Nebo iz modrih luči nad Prešernovo ulico je znotraj projekta od samega začetka, vsako leto pa osnovni načrt okrasitve pročelij dopolnijo oziroma nekoliko spremenijo. Stroški letošnje okrasitve znašajo dobrih šestnajst milijonov tolarjev, v mestu pa žari približno petnajst tisoč luči. In tako bo vsako noč do svetih treh kraljev, torej do 6. januarja 2007.