Direktor, ki ni bil v partiji

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 15. december 2006 / 05:00

Izšel je novi Žirovski občasnik (ŽO), "zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem". To je publikacija, ki izhaja od leta 1980 in ne skriva svojega lokalnega značaja. Še več: njegovi snovalci smo prepričani, da je mogoče tudi z "lokalnimi" zgodbami povedati marsikaj univerzalnega ...

Naneslo je, da je prišla v 36. številki ŽO še posebej do izraza beseda žirovskih direktorjev. K pisanju uvodnega razmišljanja sem to pot povabil mag. Milana Kopača, direktorja delniške družbe Kladivar Žiri, ki je postala središče oljne hidravlike na Slovenskem. Za vodenje le-te je februarja 2006 prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke, nagrado, ki ima v gospodarskih krogih podobno veljavo kot v umetniških nagrade Prešernovega sklada. To je od Žirovcev pred njim dobil le Tomaž Košir; leta 1989, za uspešno vodenje Alpine v letih 1980-88, ko je ta žirovska »tovarna mati« dosegla svoj vrhunec. Kopač je po stroki strojnik in gospodarstvenik, a svoje delo in problematiko družbe, ki jo vodi, zna presenetljivo dobro vpeti v kontekst globalnih, evropskih, slovenskih in žirovskih razmer.

Glavni intervju pa nam je dal žirovski rojak Izidor Rejc, nekdanji direktor Alpine, poznejši poslanec in minister, ki je 5. novembra dopolnil 70 let. Alpino je vodil v letih 1966-75, ko je bila gorenjska šuštarija še gor vzeta. »To je bil čas izzivov. Alpina je postala svetovno podjetje. V Žiri so hodili z vseh koncev sveta – od poslovnih partnerjev do tistih, ki jih je zanimalo, kje se delajo tako dobri čevlji. Na obisk so prišli ameriški astronavti, ki so stopali po Luni, cele skupine športnikov evropskega formata, prihajali so smučarji, alpinisti, tekači, predvsem pa tudi vrhunski skakalci, saj smo za njih napravili najbolj zahtevne čevlje za skrajne napore ...« Imel pa je ta direktor za tiste čase veliko »napako«: ni bil v partiji. Zaupal mi je, kako je bilo, ko je prišel v Alpino na obisk sam – Vinko Hafner. »Sprejmem ga in mu želim predstaviti podjetje. 'Ne,' pravi, 'kar na sestanek pojdiva.' V sejni sobi so že čakali člani ZK. Predsednik Hafner se usede, levo Ivan Capuder kot sekretar in desno jaz. Takoj prevzame besedo in pravi: 'Tovar'ši, kako morete delati, ko ni direktor v partiji?' Sekretar Capuder po nekaj sekundah morečega molka pravi: 'Še lažje, ker nas nič ne moti.' Vzdušje se je razelektrilo.«

Intervju za ŽO je dal tudi Matjaž Lenassi, novi predsednik uprave Alpine. V letih od 1955 do 2006 so bili vsi alpinski direktorji Žirovci. Zdaj pa ti kar naenkrat pride »en tuj«! Sam tega ne jemlje kot nekaj tragičnega. »Prihajam s Krasa, iz kraja Komen, čeprav že skoraj od študentskih let živim in delam povsod drugod kot v domačem kraju. Sedaj živim z družino v Ljubljani. Že celo življenje sem 'tujec', kamor koli pridem. Starša sta bila učitelja in sta se zato preselila na Kras. Po starem izročilu si na Krasu 'forešt' oziroma tujec toliko časa, dokler nimaš svojega groba. Pa vendar, Slovenija je tako majhna, da jo prevoziš v dveh urah, zato se je že skoraj težko deliti na domačine in tujce. Menim, da spremembe v takem pogledu niso slabost, temveč velika prednost. Če prihajajo ljudje od zunaj, prihajajo z novimi idejami, drugačnimi pogledi oziroma z drugačno širino pogleda ter novimi rešitvami. Verjetno je nekaj resnice tudi na tem, da je včasih težje voditi podjetje v okolju kjer živiš, kakor pa če prihajaš od zunaj. Zato menim, da je lahko to, da prihajam od drugod, samo prednost.« Bog daj, da bi bilo res tako!

V ŽO seveda ne nastopajo samo direktorji. A kaj, ko mi je že zmanjkalo prostora, da bi predstavil še druge prispevke, največ jih je s področja kulture in domoznanstva. Gre za delo kakih 30 avtorjev, izšlo je v dveh zvezkih na več kot 250 straneh in bogato ilustrirano. ŽO 36 je priložena Pravljica o klekljarici Polonci avtorice Tončke Stanonik; z njo smo hoteli tudi pri ŽO po svoje počastiti stoletnico čipkarske šole v Žireh (1906-2006). Če bi koga na osrednjem in gornjem Gorenjskem zanimalo to pisanje z gorenjskega juga, naj to napiše (Žirovski občasnik, p. p. 51, 4226 Žiri), mu bo poslan.