Iz starih časov: Še o vinskih Kraševcih

Vipavci in Kraševci so bili kot »notranji Kranjci« dolga stoletja glavni proizvajalci vina za potrebe Gorenjcev (= gorenjih Kranjcev). Zato si oglejmo še kaj od tistega, kar je o njih napisal Valvasor. O Vipavcih smo nekaj že, o Kraševcih sledi. »Kraševci, druga vrsta notranjskih prebivalcev, stanujejo na Krasu, n. pr. pri Školju, Devinu in Štivanu; imajo poseben govor in obleko. Močni so in delavni; hrano si iščejo v vinogradih, kjer uspeva najboljše vino, kakor prosekar, muškatelec in še več drugih dobrih vrst, ki jih izvažajo v daljne dežele. Njih tla so sicer povsod kamnitna in skoraj ni videti zemlje, pa le rode najboljše vino. Tudi živina, ki je precej rede, jim daje dovolj hrane. Nimajo žita in jedo iz na pol zmletega žita pust, holandskemu podoben kruh. Na hrbtu nosijo po deželi polne mehove olja in včasih tudi vina, zlasti v zimskem času. Četudi nosač s tako posodo pade, se le-ta tako kmalu ne ubije, ker so mehovi napravljeni iz kože celega kozla ali ovna. Zahteva pa to trda pot po Krasu, ki je za hojo strašno nemila in neprijetna, ker je povsod kamnitna.«

Tudi življenje na Krasu je bilo trdo. »Ti dobri ljudje si pomagajo, kakor vedo, in žive prav siromašno; zelo so zadovoljni, če imajo kos surove slanine (ki jo zaradi neutrudnega dela zlahka prebavijo), čebule in pustega ali grobega črnega, svaljkastega, otrobnatega kruha. Ponekod trpe tudi veliko pomanjkanje lesa in, zlasti poleti, bistre vode. Tako pomanjkanje pa jim ne jemlje telesne moči, saj so kljub temu vendarle močni, čili in zdravi, zakaj po navadi je človeško zdravje ob zmernem in pravem varčevanju in pri skromnih zalogah in življenjskih potrebščinah mnogo boljše kakor ob potratnem obilju in prebitku.« Ali niso ta dobrih 300 let stara opažanja nadvse aktualna v časih, ko večina ljudi preveč je in se hkrati premalo giblje!

Na vinorodnem Krasu se slej ko prej rado zgodi, da sredi obilja vina zmanjka vode. »Marsikje primanjkuje prebivalcem vode, da, čisto brez nje so. V raznih krajih imajo mlake ali luže, ki se natečejo ob dežju; če taka deževnica poleti dolgo stoji, postane krvavo rdeča. Kadar dolgo ni dežja, stoji vedno kmet iz vasi, ki ji pripada luža, na straži ter varuje in brani, da ne bi morda prišli iz drugih vasi in vzeli vodo.« Poleg vode manjka Kraševcem tudi lesa in polja. »Pomanjkanje lesa in čiste vode pa nadomešča prebivalcem vino. Je najboljše kakovosti, rdeče in belo, vsake vrste; zato tudi gre v daljne dežele. To bo pač najtehtnejši vzrok, da stoji tukaj ne glede na ostalo nerodovitnost toliko prelepih in velikih vasi.«

Je že tako, da imajo eni nečesa preveč in drugega premalo, drugi pa ravno obratno. Gorenjci imajo že od nekdaj v obilju vode, lesa in polj, vina pa nič. Kraševcem manjka ravno prvega trojega, vina imajo pa obilo. Kakor da bi bila taka božja volja; ko je Stvarnik ustvarjal ta svet, dobrin pač ni porazdelil enakomerno. A na koncu se med ljudmi tudi zemeljske dobrine nekako porazdelijo, nekaj z vojno, še več pa s kupčijo.