Komentar: Hitrost, kako te brzdati?

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / torek, 12. december 2006 / 05:00

Celo vsega hudega vajeni policisti in poklicni gasilci, ki ob najhujših prometnih nesrečah rešujejo voznike in sopotnike iz zverižene pločevine, so v nedeljo zjutraj ob pogledu na avtomobilski razbitini pri Meji malodane obnemeli. Verjamemo, da ni bilo nič drugače večer prej na Štajerskem, kjer so na avtocesti pri Slovenski Bistrici ugasnila štiri življenja. Obe tragični nesreči, ki sta vzeli kar sedem življenj, je zakrivila prevelika hitrost.

Prav hitrost je po podatkih policije vedno znova poglavitni vzrok prometnih nesreč. V letu 2005 se je tako zaradi prehitre ali neprilagojene vožnje v Sloveniji zgodilo kar 7.127 prometnih nesreč oziroma skoraj 23 odstotkov vseh nesreč. Verjeti pa je policiji, ki navaja, da se tudi v drugih vzrokih za prometne nesreče največkrat skrivajo elementi neprilagojene hitrosti, zato naj bi neprilagojena hitrost posredno in neposredno povzročila kar 85 odstotkov vseh nesreč.

Za nameček so posledice prometnih nesreč zaradi prevelike hitrosti tudi najhujše. Lani, na primer, je v njih umrlo 114 oseb, 522 udeležencev se je hudo poškodovalo, prek štiri tisoč pa lažje. Skrb zbuja predvsem dejstvo, da približno šestdeset odstotkov takih nesreč povzročijo mladi med 18. in 34. letom starosti. Najbolj vitalni del prebivalstva torej. Strokovnjaki namreč opozarjajo, da pri mladih željo po sproščanju adrenalina in zatorej hitri vožnji največkrat spremlja pomanjkanje vozniških izkušenj.

Kaj torej storiti, da bi željo po hitro vožnji obrzdali? Možna rešitev bi bila, da bi morali imeti mladi vozniki na avtomobilih oznako voznika začetnika (kar v nekaterih zahodnih državah že poznajo), v začetnih vozniških letih pa bi jim bilo dovoljeno voziti le avtomobile z omejeno močjo motorja. Podobno kot je že sedaj urejeno pri motoristih. Spet drugi se zavzemajo za dosledno in strogo kaznovalno politiko ter postavljanje stacionarnih kamer in radarjev na nevarnih odsekih, kakršen je tudi pri Meji. Povzročitelje hudih prometnih nesreč bi nekateri kaznovali z delom v centrih za rehabilitacijo, kjer bi na lastne oči videli, kakšne posledice nosi nepremišljenost za volanom. S tem bi lahko kandidate za voznike seznanili že v okviru teoretičnega usposabljanja v avto šolah, kjer bi poslušali izkušnje hudo ponesrečenih, kakršna je tudi naslednja izkušnja voznika, ki je v pismu policiji napisal: »Ob nesreči sem bil totalno polomljen in samo vam in zdravstvenemu osebju se lahko zahvalim, da sem preživel. Zlomljeno sem imel hrbtenico, medenico, golenico, kompliciran zlom obeh rok, odpoved ledvic, stalno pljučnico, hematom v jetrih, endem v možganih, notranje šivane žile … zamenjanih mi je bilo 30 litrov krvi … Imam tri majhne otroke, stare osem, pet let in pol ter 20 mesecev. Za to, da sem preživel, se imam zahvaliti še osebju v Kliničnem centru in »Soči« ter svoji trmi. Vozil sem prehitro, k sreči pa nisem nikogar poškodoval. Zdaj imam končno dovolj časa (sem 80-odstotni invalid), da razmislim o lastni neumnosti in neprevidnosti ... Tako je en trenutek povsem spremenil moje življenje. Konec koncev pa sem lahko srečen, da sem sploh še živ in imajo otroci očeta. Nikoli si ne želim več voziti v nasprotju s predpisi ...«

Pravega recepta menda ni. Tuje izkušnje pravijo, tako policija, da se lahko stanje izboljša le na osnovi načrtnega in sistematičnega delovanja vseh vpletenih, to je izboljšanja prometne infrastrukture, spremembe vedenjskih vzorcev voznikov, učinkovitega policijskega nadzora ...