Nikoli brez sv. Nikolaja

Danes ne pozabite nastaviti peharjev

Prvi od treh decembrskih dobrotnikov, ki bo iz mrzle noči skrivoma stopil v naše tople domove in pustil skromna darilca, bo sv. Miklavž, prijatelj pridnih otrok. Svoj čas je Miklavž nosil jabolka, orehe, fige, kak »boljši« pa je prinesel igrače ali denimo jabolko, v katero je bil zataknjen novec. Poredneži so dobili le šibo, poleg tega pa jih je Miklavž prepustil kazni svojih kosmatih in rogatih spremljevalcev, parkljev. Kdo pa je sv. Nikolaj, ki mu pri nas navadno pravimo sv. Miklavž, sploh bil?

Sv. Nikolaj v prikupni podobi škofa z mitro in veliko zakrivljeno palico v roki živi v predstavnem svetu neštetih rodov. Med svetniki je po priljubljenosti na samem vrhu. O ljudem ljubem zimskem svetniku je veliko legend, zanesljivih virov pa bolj malo. Starša dobrotljivega svetnika sta bila že v letih, ko jima je angel obljubil sina. Ime naj mu dasta Nikolaj, kar pomeni »Zmaga ljudstva«. In res naj bi se jima leta 280 v grškem Patrasu rodil Nikolaj. »Rad je molil, zgodaj vstajal in opravljal službo božjo. Bog ga je zato poklical v duhovski stan«, piše blaženi Anton Martin Slomšek in nadaljuje: »Ko so v Miri, nekem mestu na Jutrovem, volili škofa in Boga prosili, naj jim ga da po svoji volji, rečeno jim je bilo: 'Kateri prihodnjega jutra pride prvi v cerkev, bo vaš škof.' Sv. Miklavž, ki tega ni vedel, pride na vse zgodaj v cerkev. Z velikim veseljem ga primejo kristjani in postavijo za škofa.« To naj bi se zgodilo leta 300, desetletje kasneje pa ga je cesar Valerij Maksim zaradi neomajne vere vrgel v ječo, kjer je veliko pretrpel in zato dobil častni naziv »spoznavalec«. Ko je cesar Konstantin priznal krščansko vero, se je Nikolaj lahko vrnil v Miro. Veliko je dobrega storil, zato je umrl lahko in veselo, rekoč: »V tebe, o Gospod, je zaupala moja duša, vzemi jo v roke svoje!« To naj bi se zgodilo 6. grudna leta 351. Njegove zelo čaščene relikvije so v 11. stoletju prenesli v Bari v Italiji.

Čaščenje svetega škofa je kmalu za tem preplavilo tudi svet tostran Alp. Ena od legend o sv. Miklavžu ve povedati, da naj bi tri hčere siromašnega moža, ki jim ni mogel dati dote, rešil sramotne usode tako, da je ponoči skozi okno potisnil tri zlate kepe. Odtod šega, da otrokom ponoči prinaša darov v nastavljene krožnike. Iz zlatih kep pa naj bi v ljudski domišljiji nastala tri jabolka, ki sodijo med obvezne Miklavževe darove.

Druga legenda pravi, da je neki krčmar umoril tri popotne študente, jih razsekal in skril v sod v razsol, da bi imel meso za goste. Sv. Miklavž je zaslutil strašen zločin in nesrečnike obudil v življenje. Zavoljo tega velja za zavetnika šolarjev in študentov. Sv. Miklavž naj bi nekoč pomiril vihar na morju, zato ga imajo za svojega zavetnika mornarji, pa tudi mlinarjem in žagarjem je mogočen priprošnjik. Ni naključje, da številne cerkve sv. Miklavža stojijo ob tekočih vodah, na gričih nad rekami.

Svetnik, ki mu je na Slovenskem posvečenih največ cerkva, kar okoli dvesto, je kakopak odgovoren tudi za največ zavetništev. Otroci, mladenke, popotniki, drvarji in gozdarji, gostilničarji, peki, trgovci, odvetniki, mesarji, pivovarji, kmetje, gasilci in celo tatovi se lahko nadejajo njegove pomoči. Pripomore pa tudi k srečni poroki in pomaga, da dobimo nazaj ukradene stvari. Tudi na našem koncu je čaščenje sv. Miklavža pustilo sledi, ki jih kažejo cerkve njegovega imena na Godešiču pri Škofji Loki, na Breznici v občini Žirovnica, na Brdu v Strahinju v občini Naklo, nad vasjo Mače v občini Preddvor, v Bohinjski Bistrici … Tudi ljubljanska stolnica je posvečena sv. Nikolaju.

Naši predniki so imeli radi miklavževanja, v katerih je Miklavž v spremstvu angelčkov in parkljev, ki so starejši od dobrodušnega svetnika in so v predkrščanskem času predstavljali duhove prednikov, hodil po hišah in obdaroval otroke. Še prej so se morali izkazati, mu odgovoriti na zastavljena vprašanja, kaj zmoliti ali zapeti. Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev poroča, da je na Gorenjskem po vojni miklavževanje precej ponehalo, docela pa ni povsod izginilo. Najbolj neuničljiv je bil Miklavž v Zgornjesavski dolini, posebej v Podkorenu in v Ratečah. Tistega Podkorenom sta spremljala dva angela, nekaj nosačev in štiri do pet parkeljnov, kolikor je pač bilo fantov v vasi. Vodja hudobnih parkeljnov je bil »Trentar«, najbolj strašen parkelj, ki ima na kapi nič manj kot dvanajst rogov. Čast Trentarja je navadno doletela najbolj postavnega in velikega fanta, kar jih je bilo v vasi. Čez kožuh je prepasan z verigo, v rokah nosi burkle, je pa tudi zelo neučakan, saj venomer sili naprej. Bombonov, fig, rožičev so fantje nakupili kar sami, prispevke v denarju in jabolka pa so nabrali po vasi. Po končanem obhodu so se zbrali v gostilni, poračunali, presežek pa zapili. Otrok, ki ni znal odgovoriti, kar je Miklavž vprašal, je moral poljubiti Trentarjeve burkle in so za zapisali v »ta črne bukve«. Pridni otroci pa so smeli poljubiti Miklavževo palico in so jih zapisali v »ta lepe bukve«.

V Naklem so Miklavža spremljali dva angela, kaplan in vojak. Slednji je bil videti bolj kot policaj, napravljen je bil napol v uniformo in je nosil bajonet. V spremstvu je bilo tudi do osem parkljev, med njimi košar, ki je nosil koš in v njem lutko iz cunj, da jo je tepel, in nabirač, ki je v puščico zbiral prostovoljne prispevke. Parklji so imeli na sebi narobe obrnjene kožuhe, na obrazu so imeli »larfo« z rogovi, v rokah pa verigo. Le poredko so strašili otroke, raje so nagajali dekletom. Košar je bil ves v rdečem, v košu je imel gnojne vile. Voditelj parkljev, Lucifer, pa je šepal na eno nogo in je bil posebej grd. Vsak otrok je moral med Miklavževim spraševanjem poljubiti njegovo palico. K Miklavžu so jih vodili angeli, vsakega posebej. Pred odhodom so parklji vklenili deklo ali gospodinjo, gospodar pa jo je moral po primerni ceni odkupiti.

Zelo pisano spremstvo je imel Miklavž v Železnikih. Tu je v hišo najprej stopil »vojak« in poprosil za dovoljenje, da sme Miklavž naprej. Če so mu ljudje dovolili, so prišli v hišo najprej štirje angeli s košarami, za njimi dva »levita« in »kaplan« v talarju in z biretom na glavi. Šele nato je čez prag stopila mogočna postava sv. Miklavža z dolgo škofovsko palico. Otroke je spraševal kaplan, Miklavž pa je samo poslušal. Kmalu zatem se je na vratih pojavil še »sv. Anton« z zvončki, ki je delil podobice in tobak za njuhanje, vmes je bilo tudi nekaj popra. Pravi vik in krik pa je nastal, ko so v hišo pridrli še parkeljni. Bilo jih je najmanj pet, vodil pa jih je sam »Lucifer«. Imeli so »larfo« na obrazu, »pasji gobec«, spodnja čeljust je bila na vrvici, da se je gobec odpiral in zapiral. Na sebi so imeli kožuhe, bolj kot otroke, pa so zalezovali zala dekleta. Ta so se navadno zaklenila v sobo. Parkeljni pa se niso dali kar tako, spustili so se celo skozi dimnik in tako prišli do mladenk. Parklji so bili strah in trepet deklet in otrok, sploh, če so ga dali preveč na zob. Na srečo o pijanem Miklavžu in angelčkih nimamo poročil. Prikupni svetnik, poslanec dobrote bo otroke razveselil v sredo zgodaj zjutraj. Mogoče pa vas bolj ali manj prijazen Miklavžev sprevod obišče že v torek zvečer.