Dragi Miklavž

Letos mi ne nosi ničesar. Imam vse, kar potrebujem. Okrog sebe imam ljudi, ki jih imam rada in mi veliko pomenijo. Imam delo, v katerem uživam. Imam zadosti časa, da se ustavim in se vprašam, kam grem. Imam dovolj problemov, ki mi dajejo občutek življenja, ko jih rešujem. Imam predolg jezik in prehiter odziven čas. Za to ne potrebujem parkeljnove šibe, ker me jezik kaznuje že sam od sebe. Imam prijateljice in družino, ki navijajo zame, kadar se zdi življenje pretežko. Imam jutra, iz katerih se svita lepota novih dni in imam še zadosti moči, da premagujem ovire, ki mi jih nastavlja vsakdanjik. Rada imam življenje, čeprav je včasih videti takšno, da bi ga človek prav lahko sovražil. Ne potrebujem lažjih poti, kajti na težjih poteh se človek kali. Ne potrebujem svetlečih ogrlic, ker je dovolj, da pogledam iskrice v očeh mojih dveh punc. Ne potrebujem vsega, kar ponuja svet, ker je vse preveč minljivo. Ne potrebujem kiča, ker s tem ne osrečim srca, ampak si le naložim dodatno delo. Pusti mi modro nebo nad Ratitovcem, ko se zjutraj ozrem skozi okno. Pusti mi vse srčne in drage ljudi, s katerimi delim svoje življenje. Pusti mi zdravje, da bom lahko delala. No ja. Če že moraš in zmoreš, mi pusti tudi en kovček denarja na pragu. Bi se že izmislila, kaj bi z njim … Šalim se. Dragi moj Miklavž. Zate imam zares eno samo željo. Prosim te, daj pamet tistim staršem, ki strašijo svoje otroke s parkeljni. Kajti to je zares nečloveško, da mala bitja strašijo z velikimi kosmatimi zverinami, ki vpijejo in mahajo z verigami, iz ust pa jim visijo rdeči jeziki. Tudi, če je to samo en večer, tudi če je to tradicija, te lepo prosim, da pošlješ malce pameti staršem, ki mislijo, da je to vzgojno. Naj mirne duše strašijo pubertetnike, ki jim mečejo petarde pod noge in ne verjamejo več v pravljice. Naj lovijo po vasi osamljene tete, ki jim manjka doživetij. Le za majhne otroke te prosim. Naj ne občutijo strahu in naj ne lulajo ponoči v postelje samo zato, ker njihovi starši nimajo pameti.