Linhart, slovenski razsvetljenec

Helena Koder, scenaristka in režiserka

Ob jubileju 250-letnice rojstva Antona Tomaža Linharta je bil letos v koprodukciji Arsmedie in Televizije Slovenija posnet igrani dokumentarni film Linhart, človek razsvetljenstva. Premierno bo na ogled 4. decembra v Kinoteki v Ljubljani, 9. decembra v Linhartovi dvorani v Radovljici in 13. decembra na 1. programu TV Slovenija.

Film bo v prihodnjih dneh doživel svojo premiero, a ob dejstvu, da ustvarjalci filma niste vedno odvisni le od samih sebe, se nemalokrat zgodi, da film »še topel« iz montaže prihaja v kino, na televizijo. Ste tokrat že postavili piko na i?

»Avtorji smo film »podpisali« pred nekaj dnevi in je pripravljen za predvajanje. Sicer naj bi ga končali do sredine novembra, a se je, kljub temu da sem s filmsko ekipo vseskozi uspela loviti zastavljene roke, na koncu nekoliko zataknilo v post produkciji. Linhart je bil v središču mojega zanimanja več kot leto in pol, odkar sem napisala okvirni scenarij in z njim kandidirala za sredstva iz sklada za avdiovizualne medije na Ministrstvu za kulturo. Film je sicer nastal v koprodukciji Arsmedie in Televizije Slovenija.«

Kako je prišlo do sodelovanja med vami in producentom?

»S Francijem Zajcem iz Arsmedie sem pred dvema letoma kot scenaristka sodelovala že pri dokumentarnem filmu o Edvardu Kocbeku in me je očitno na podlagi dobrih izkušenj povabil tudi tokrat. Po strokovni plati sem od vsega začetka sodelovala tudi z ddr. Igorjem Grdino.«

Linhart je večini Slovencev poznan predvsem kot avtor veseloiger Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Vi ste v dokumentarec vključili njegovo manj znano žaloigro Miss Jenny Love, ki jo je napisal v nemščini, prvič pa je bila uprizorjena šele pred štiridesetimi leti.

»Doslej je bilo Linhartovo življenje in delo že precej raziskano. O njem so pisali France Kidrič, Alfonz Gspan, Filip Kalan in drugi. Pomembna so pisma, ki jih je Linhart pisal prijatelju iz samostana Martinu Kuraltu in so jih našli v češkem Olomoucu. O Linhartu pričajo mnogi dokumenti, knjižne izdaje …, a vse to je za medij, v katerega predstavnosti je najpomembnejša slika, premalo.«

Igrani dokumentarni film je bil torej nekako logična izbira?

»Že prvi dan sem vedela, da dokumentarec ne bo preplet odlomkov iz arhivov gledaliških predstav, ampak bo zgodba o Linhartu razsvetljencu. Neke vrste rdeča nit je njegova drama Miss Jenny Love, ki jo je napisal še v zgodnjih letih na Dunaju. Poleg Linhartovega lika in dela sem v filmu želela poudariti predvsem čas razsvetljenstva, v katerem je živel. Gre za obdobje novejše zgodovine, v katerem gre iskati temelje moderne družbe. Takrat smo tudi Slovenci bili »up to date« z Evropo. Nosilec tega svobodnega duha med Slovenci je bil nedvomno prav Linhart, zato s filmom želim prikazati dejstva, zaradi katerih ga postavljamo ob bok Trubarju pred in Prešernu po njem. Njegov prispevek za slovenski narod je bil zelo pomemben, pa ne le dramski del, njegova »poskusa zgodovine« sta, kot pravi dr. Peter Štih, »identitetno sidro« Slovencev. Naj torej to, da je pisal tudi v nemščini, ne izpade kot pomanjkanje narodne zavesti. Hkrati sem si želela, da vsi ti baročni ambienti nekako zaživijo v filmu, zato sem se naslonila na Miss Jenny Love.«

Jenny je torej na neki način povezovalka v filmu …

»Zgodba filma je postavljena tako, da se igralka Iva Kranjc pripravlja za vlogo Miss Jenny Love in kot študiozna igralka skuša priti do temeljitejšega vedenja o avtorju drame Linhartu in o času, v katerem je ta živel. Ob tem se mi je zdelo zanimivo poudariti trobojnico, ki se je pojavila v francoski revoluciji in smo jo tudi Slovenci vzeli za svojo, kot simbol v boju za neko prihodnjo demokratično družbo. Film je tako razdeljen na tri dele, prvi je bel in obravnava Linhartovo mladost, drugi je moder, govori pa o Dunaju in njegovem delu na področju zgodovinopisja, tretji del, ki zajema njegovo dramatiko in ima hkrati tudi bolj socialni naboj, pa je rdeč.«

Bela kot nedolžna mladost, modra kot znanje in modrost ter rdeča kot akcija …

»Tudi lahko. Oziroma, kot je v sporočilu francoske revolucije: svoboda, enakost bratstvo.«

S tem, ko najpogosteje omenjamo njegov dramski opus, Linhartu pravzaprav delamo krivico …

»Vsekakor, saj je seznam njegovih zaslug pri postavljanju temeljev za pot slovenskega naroda k naciji velik tudi na področju zgodovinopisja, šolstva, knjižničarstva. Dr. Kajetan Gantar, ki nastopi v filmu, Linharta primerja z glavnim avtorjem Deklaracije o neodvisnosti in tretjim ameriškim predsednikom Thomasom Jeffersonom, ki se mu je zdela ena najpomembnejših stvari pri ustvarjanju nacije ustanovitev kongresne knjižnice. Zgodovino današnjega NUK-a gre iskati prav pri Linhartu, ki je bil tudi človek z družbeno vizijo. Režiser Vito Taufer v Matičku vidi veliko več psihologije kot pa v Beaumarchaisovem Figaru. Linhart je vanj postavil bolj poglobljene in hkrati plastične like, ki omogočajo različne odrske postavitve. Matiček je tako na primer lahko lumpenproletarec, baron pa pomemben Slovenec v Trstu … Meni osebno se zdi zanimiv predvsem razvoj Linhartovih svobodomiselnih nazorov, ki poteka od mladeniča, ki se je odločil za samostan v času, ki sicer ni bil naklonjen cerkvi, Jožef II. je že bil sovladar z Marijo Terezijo in je ukinjal samostane, tudi Stiškega, pa do svobodomiselnega avtorja dramskih besedil, zgodovinopisca in državnega uradnika, ki je deloval v duhu takratne razsvetljene Evrope. Zanimivo je tudi, da se je Linhart odlično znašel in bil cenjen v plemiških krogih. Nekateri menijo tudi, da je bil prostozidar, čeprav neposrednih dokazov ni.«

Na kakšen način prikazujete baročno razkošje tistega časa, med drugim ste dokumentarec snemali tudi na različnih zunanjih lokacijah po Sloveniji?

»Za scenografijo je odlično poskrbela arhitektka Jasna Kralj Pavlovec. Sama sem v prvi vrsti želela, da bi se v filmu vrnili v čas, ki ga je živel Linhart, torej nobenih sodobnih pridobitev, kot so kolesa, avtomobili, električne napeljave in podobno … Pri izbiri lokacij smo imeli kar srečno roko. Tu moram izpostaviti prijaznost in razumevanje Ljubljanske nadškofije, ki nam je zelo pomagala, ne glede na to, da je šlo za Linharta, ki cerkvi ni ravno najbližji. Posneli smo nekaj kadrov v čudoviti dvorani, ki je sama kot Ljubljančanka še nikoli nisem videla. V njej je tudi znameniti stol, na katerem naj bi bil sedel Napoleon, ko je prespal v Ljubljani. Dovolili so nam posneti semeniško knjižnico, prav tako smo lahko snemali znotraj samostana Stična, tamkajšnje pokopališče, cerkev … Druge snemalne lokacije so bile še Gruberjeva palača, Brdo pri Kranju, grad Strmol, Radovljiška graščina, Šivčeva hiša … Posneli smo sekvenco v ljubljanski Drami SNG, nekaj pa tudi interierov v studiu. Za razkošen »pogled« smo poskrbeli z arhitekturo, slikarstvom, glasbo in kostumi, ki sta jih nosila takratno meščanstvo in aristokracija. Seveda je vse zelo stilizirano.«

Za vlogo Linharta ste izbrali dramskega igralca mlajše generacije Marka Mandiča …

»Želela sem, da je Linhart v filmu mlad. Prave Linhartove podobe tako ali tako ne poznamo. Po nekem njegovem pismu sodeč naj bi bil bolj okrogel. Napisal je, da ko je padel z nekega voza, je njegova obla trčila ob zemeljsko oblo …«

Ste pri filmu uporabili tudi kakšne starejše posnetke?

»Sicer sem imela na voljo veliko slikovnega materiala, risb, fotografij, dokumentov, a jih nisem uporabila, saj moj namen ni bil posneti izobraževalni film … Žal si zaradi nizkega proračuna nismo mogli privoščiti snemanja na Dunaju, ali pa posnetkov iz katerega od čudovitih italijanskih baročnih gledališč. Tako smo vsaj imeli dovolj denarja za šivanje treh oblek za obe igralki Ivo Kranjc (Miss Jenny Love) in Pio Zemljič (Linhartova žena Josephina). Take stvari mi včasih dajo misliti, v kakšnih mizernih razmerah smo pri nas prisiljeni delati. Uporabila sem risbo Dunaja iz kratkega filma Frana Žižka, vključila sem posnetek iz Županove Micke, ki so jo uprizorili pred leti v Prešernovem gledališču, pa odlomek s Stanetom Severjem, ki je v Matičku igral barona, in sceno iz Kranjskih komedijantov, ko igralec Franek Trefalt v roke dobi izvod Beaumarchaisovega Figara. To je izvod iz leta 1784, ki ga hrani NUK in je morda prav tisti, ki ga je v rokah držal tudi Linhart.«

Je v filmu Linhart bolj Slovenec ali bolj Evropejec?

»Gre za dva pojma, ki se nikakor ne izključujeta. V bistvu so razumniki tistega časa med seboj sodelovali, ne glede na to, v katerem delu Evrope so živeli. Delovali so tako, kot govori današnja floskula - razmišljaj globalno, deluj lokalno. Stvar mišljenja je svetovljanstvo, stvar akcije pa ljubezen do domovine. To dvoje se pri Linhartu ni izključevalo. S pesniškim almanahom Blumen aus Krain je hotel Nemcem povedati, kdo in kaj so Slovenci, s katerimi živijo v isti državi. Ali veste, kako je Linhart izpeljeval ime za Ljubljano?«

Lubiana? Ne bi vedel.

»Ko je pisal svojo zgodovino, se je pri tem opiral tudi na jezik in jezikovne teorije. Trdil je, da ime Ljubljana izhaja iz Luba, Lublena. Laibach naj bi izšlo iz Lubach. Podobno na avstrijskem Koroškem imenujejo nekatere vasi po nemško (Sele – Selach). Emona se je porušila in kraj se je povzdignil v blagostanju, piše za Ljubljano. Teorija da gre za mlačni potok Lauer Bach, tu izgubi svoj pomen. Ja, Linhart je imel zelo slovensko srce.«

Kljub njegovemu prizadevanju na področju knjižničarstva, pa je prava ironija, da je po smrti njegova osebna knjižnica bila razprodana. Menda je baron Žiga Zois kupil le tri knjige …

»Vdova po njem se je kasneje s hčerama preselila na Dunaj in za njimi naj bi se bila izgubila sled. Najnovejše ugotovitve pa govorijo o tem, da je bila drama Miss Jenny Love morda uprizorjena v času nastanka v gledališču v Münchnu. Tekst je s tremi drugimi natisnjen v manjši knjižici (podobno, kot je danes gledališki list), ki naj bi služila potrebam gledališča. Menda obstajata dva izvoda takega lista.«

V zadnjih desetih letih ste se večkrat uspešno predstavili tudi kot režiserka dokumentarnih filmov, medtem ko so vaše scenaristične izkušnje še bogatejše. O tem govorijo tudi nagrade …

»Pravzaprav je scenarist dokumentarnega filma neki izmišljen poklic. S tem ne zmanjšujem pomena tega dela, hočem le povedati, da pri dokumentarcu kot scenarist pogosto delaš prav vse. Garaš, še preden začneš snemati in ob sodelovanju pri nastajanju filma delaš še kup stvari, ki se dogajajo mimo tvojega osnovnega dela. Ponavadi sem bila pri nastajanju dokumentarca tako rekoč ves čas zraven, od ideje, ki sem jo dala, pa do zadnjega dne snemanja in dela v montaži. Sodelovanje med scenaristom in režiserjem je bilo vedno zelo tesno. S tem sem pridobila mnogo izkušenj in v zadnjih letih sem tako tudi režirala kar nekaj dokumentarcev.«

Hočete reči, da je pisanje scenarija za dokumentarce, kot jih delate vi, na neki način sad poglobljenega novinarskega dela?

»Vsekakor. Tudi sama sem sredi sedemdesetih začela kot novinarka delati v dokumentarni redakciji TV Slovenija. In v več kot 25 letih sem se marsikaj naučila.«

V petdesetih letih ste se poskusili tudi na oni strani kamere, kot igralka. Odigrali ste glavno žensko vlogo Ane v filmu Kala …

»Ah to so bila študentska leta, ko smo si na ta način prislužili še kakšen dinar.«

Niste imeli želje, da bi na igralskem področju naredili še kaj več?

»Kaj pa vem. Če bi imela ambicijo biti igralka, bi se zagotovo bolj angažirala na tem področju, a me igranje ni prav nič zanimalo. Tudi vloga v Kali je prišla bolj naključno kot ne. V študentskih letih smo pogosto statirali v kakšnih filmih, da bi si povečali žepnino, pa so me na pri filmu najbrž imeli zabeleženo. Poklicali so me na avdicijo in izbrali.«

Pa vendarle vas je kamera imela kar rada, v šestdesetih letih ste na televiziji delali kot napovedovalka.

»To so bila prva leta televizije. Delala sem tudi manjše intervjuje v studiu in na terenu. Medij kot tak me je res pritegnil in ni dosti manjkalo, da ne bi končala šole, kot se je naredilo mnogim študentom, ki so na televizijo prišli, da bi kaj zaslužili. Ob razbitem delavniku, dnevih brez pravega reda, nekoliko boemskem vzdušju je marsikdo pozabil na šolo. Jaz sem na srečo še uspela pravočasno končati študij romanistike na Filozofski fakulteti.«

Ste pri svojih dokumentarnih filmih kdaj sodelovali tudi z možem, skladateljem Urbanom Kodrom?

»Urban je napisal glasbo za dva moja filma. In sem bila zelo vesela njegovega sodelovanja, saj je odličen komponist. Za film Prizori iz življenja Hlebanjevih je celo prejel nagrado za glasbo. Napisal je tudi krasno glasbo za moj film Obrazi iz Marijanišča …«

Imate v mislih že kakšno novo temo, pomembno osebnost iz slovenskega kulturnega življenja?

»Trenutno prav nič. Najprej se mora nekoliko »uležati« Linhart. Projekt je bil kar naporen, mogoče niti ne toliko sam film, kot pa vsa organizacija okrog njega. Je pa res, moje delo ni tako običajno. Je podobno kot pisateljevo, čeprav se s tem nočem postavljati na enako raven. Podobnost je v tem, da začneš z delom takrat, ko pride ideja, ko dobiš občutek, da boš nekaj dal iz sebe. Razlika pa je tudi ta, da pisatelj potrebuje le kos papirja oziroma računalnik, ko gre za film, pa sam ne moreš narediti prav nič.«