Tako smo bili vajeni

Za smrt je ni rože na vrt´

Sledila je ohcet, ki je lahko trajala tudi dva dneva. Kdaj pa kdaj se je zgodilo, da so šele na ohceti ugotovili, da nevesta ni prinesla tolikšne dote, kot so se dogovorili. Nič nenavadnega ni bilo, če se je vnel prepir in če so se potem družine usedle vsaka na svojo stran. To je bila, zlasti za neveste, velika sramota. Zavedale so se, da bodo očitke na račun svoje dote poslušale vse življenje.

Zvečer so se tisti, ki so stanovali blizu, odpravili domov, da so povardjali, potem pa so se na ohcet vrnili. Proti polnoči se je velikokrat zgodilo, da so nevesto ukradli, kar je povzročilo veliko hude krvi, posebno še, če so bili »tatovi« že vinjeni. Pele so pesti in nemalokrat tudi nožički. Drugih norčij niso imeli.

Godce, ki so godli dva dneva skupaj, so plačali s tem, kar so nabrali pri povštrtancu. Samo ohcet pa so e plačali drugače kot dandanašnji: proti koncu so izračunali, koliko mora vsak povabljen par plačati in potem so prisotni svoje prispevke metali v klobuk. Temu so rekli račun.

S čim so na ohceti postregli?

Tukaj ni bilo posebnega pravila. Če so bile ohceti skromnejše, so za kislim krompirjem postavili na mizo kašo in potem so jo zajemali iz skupne sklede. Ker pa so bili svatje nagneteni za mizo drug zraven drugega, na glavi so moški obdržali klobuke, je bilo zajemati kašo, in potem prinesti polno žlico v usta, prava umetnost.

Ponavadi je bila slavnostna rihta sestavljena iz juhe z domačimi rezanci, sledil je zmečkan krompir s suhim mesom, ki je bil zmeraj zelo slan.

Na koncu so postregli z belim kruhom, flancati in potico.

Za smrt je ni rože na vrt'

Smrt je včasih pomenila nekaj povsem drugega kot danes. Sodoben človek je skorajda prepričan, da se mu godi krivica, ko pride do zadnjega dejanja v svojem življenju. Nekdaj je bila smrt nekaj povsem naravnega, kar so vsi razumeli in sprejemali. S tem ni rečeno, da so imeli ljubljene osebe manj radi. Še zdaleč ne. Človekov življenjski krog so največkrat primerjali z naravo, ker so bili z njo bolj povezani. Tam sta rojstvo in smrt med seboj veliko bolj spontano povezana, kot si to predstavljamo dandanašnji, ko so se vezi zrahljale ne samo zaradi načina življenja, temveč tudi številnih novih vrednot, ki nam jih prinaša čas, skozi katerega hitimo.

Vsak je bil, ko je »odšel«, najbolj pogrešan pri delu. Da manjka par delovnih rok, se je pač najhitreje opazilo.

Zaradi katerih bolezni so umirali?

Življenjska doba je bila neprimerno krajša kot danes. Veliko je bilo tuberkuloze. Starejšim ljudem je rado opešalo srce zaradi zgaranosti, med nalezljivimi boleznimi pa jih je največ pobrala španska bolezen. Ko je koga napadel slepič, so dejali, da so se mu zavozlala čreva. Pogoste so bile pljučnice, ki so prizadele ne samo starejše ljudi, temveč tudi otroke.

Med poglavitnimi vzroki, da so bili ljudje na neki način manj odporni, je bila skromna in preveč enolična prehrana. Poleg tega niso skrbeli za čistočo in zato so se okužile zlasti zunanje rane.

Res pa je, da stresa niso poznali, tudi bolezni rakovega izvora je bilo veliko manj kot dandanašnji (ali pa so hiranju preprosto rekli, da ta človek »znotraj gnije«).

Ob bolnikih se je včasih veliko molilo. Danes, ko vemo, kakšen magičen vpliv ima duhovnost na naše življenje, si, morda, lažje predstavljamo mir, ki ga je taka molitev bolniku prinašala. K molitvi so svojci velikokrat povabili tudi sosede. In kar je najvažnejše: bolnik ni bil sam in tudi odhod s tega sveta je bil lažji in bolj spontan.

Načeloma pa so bili ljudje bolj zdravi kot danes.