Novljanovo stoletje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. december 2006 / 05:00

Kaj je bilo v 20. stoletju najhujšega? Obe svetovni vojni? Ali pa nemara oba totalitarizma, nastala po 1. sv. vojni, v kateri se je sesul stari svet? Komunizem in nacizem sta bila neizprosna do svojih nasprotnikov, včasih pa tudi do svojih lastnih, najboljših ljudi...

Na svoji novinarski in uredniški poti mi je bilo dano spoznati nekaj izjemnih usod komunistov, ki so jim največ gorja v življenju prizadeli prav njihovi sodrugi – komunisti. Tak je bil primer slovenskega filozofa Ceneta Logarja, ki je svojo akademsko kariero končal na – Golem otoku. Njegova usodna »napaka« je bila v tem, da je, čeprav marksist, že pred vojno doktoriral pri slovenskem »meščanskem filozofu« Francetu Vebru, s tem pa si je nakopal (podzavestno?) zamero pri Borisu Kidriču, ki je bil sin akademika, hkrati pa faliran študent. Kaj je »napačnega« naredil rojak Vlasto Kopač, da si je po Dachauu prislužil še dachauske procese in zapore, mi ni jasno, kakor najbrž tudi njemu samemu nikoli ni bilo.

V zadnjem času je izšlo nekaj knjig, iz katerih je mogoče spoznati podobne kapitalne usode. Ena je tista, ki jo je napisala komunistka Angela Vode (Skriti spomin, Nova revija 2004). Druga pa ta, o kateri je beseda v tem zapisu: Novljanovo stoletje Lada Ambrožiča. Knjigo je po očetovih zapiskih in pripovedi napisal njegov sin Lado Ambrožič ml., izdala založba Modrijan, ki jo v Ljubljani vodi gorenjski rojak Branimir Nešović iz Poljan. Ko človek prebere ti knjigi, mu je takoj jasno, kaj je bila njuna glavna »napaka«: bila sta preveč svobodomiselna in premalo predana komunistični utvari, bila sta le sopotnika gibanja, nista bila »in« - in ko ju niso več potrebovali, so ju zavrgli.

Zdi se, da je bila tudi v njegovem primeru po sredi zamera. In ta je bila pri Kardelju. S čim se mu je zameril, najbrž Novljan sam ni vedel, s Freudovo pomočjo lahko ugibamo. Oba sta bila učiteljiščnika in poznejša učitelja. Le da je Ambrožič postal pravi, tako rekoč idealni podeželski učitelj, radoživi dolenjski Martin Kačur (brez cankarjanskega svetobolja), ki uči in usmerja znanja željne ljudi, otroke in odrasle. Kardelj pa postane Učitelj, ki skrbi za Nauk. Kot tak pa ne more gledati učiteljev, ki se po tem Nauku ne ravnajo povsem, ki kljub temu, da je vse že napisano, še nekaj po svoje razmišljajo, ki življenja ne doživljajo kot žrtvovanje za Idejo, ampak ga živijo in v njem tudi uživajo, kolikor se pač da.

Ko ga Kardelj potrebuje, ga pokliče in mu zaupa veliko nalogo – po kapitulaciji Italije ga imenuje za komandanta združenih enot primorskega in gorenjskega partizanstva, od decembra 1943 imenovanega IX. korpus. General Novljan je njegov prvi komandant, že za življenja postane legenda. Na megaproslavi desetletnice vstaje Primorske na Okroglici, 1953, pa se mora ta isti general skriti med publiko, da ga udbovci ne bi prepoznali in pregnali. Svoj come back je dočakal šele ob 60-letnici istega dogodka. Ko je v Novi Gorici prišel na oder, je ljudstvo samo od sebe vstalo in začelo ploskati. Svojega generala torej Primorci niso pozabili.

Temeljno človeško razliko med Kardeljem in Ambrožičem zaznamo tudi v psevdonimih, ki sta si jih sama izbrala. Kardelj je bil Sperans, Krištof, Brodar – tisti, ki upa, ki nese Upanje čez vodo, skratka verski tip človeka, ki zaupa v moč Ideje. Mladi in nejeverni Ambrožič pa si že kot urednik dijaškega lista izbere ime Novljan: »Novljan kot človek, ki ga zanimajo novotarije.« Eden je v službi Ideje, drugi, kljub temu da je ta že razodeta, še naprej išče. Taki ljudje pa se srečajo in ujamejo le v izjemnih trenutkih, kakršen je bil tisti, ko Krištof pošlje Novljana na Primorsko. To so bili trenutki, ko se je delala Zgodovina. Knjiga Novljanovo stoletje je njeno vrhunsko pričevanje.