Sedmica: Romi, ne Cigani

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 1. december 2006 / 05:00

Ne glede na to, kateri politični opciji nekdo pripada, od sodobnega poklicnega politika pričakujem, da poskuša ogenj pogasiti in ne razplameneti. Recimo tako, kot je to v torkovi televizijski oddaji Piramida poskušal poslanec Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič Plemeniti, ko se je na sogovornika cinično obračal s Cigan, Cigani. Ne samo, da je izraz vzet iz slovenskega besedišča, kot se je »plemeniti« pred voditeljico oddaje branil, poznajo ga vsi evropski jeziki; Turki rečejo čingane, Italijani zingaro, Španci cingaro, Portugalci cigano, Rusi cygany, Madžari czigany in podobno. Hočem reči, vprašanje ni, ali izraz slovenščina pozna ali ne, ampak, kaj pomeni.

Izraz cigan nekateri povezujejo z besedo čegera, po tatarsko kladivo, drugi z indijskim plemenom Čangar, dr. Fran Miklošič, pa je po obsežni analizi grških in francoskih dokumentov zaključil, da so z Athingani označevali sekto, ki se je ukvarjala z vraževerstvom in se je po letu 800 iz osrednje Azije razširila do Bizanca, in od tod naj bi ljudstvo Rom dobilo ime Cigan.

S čim Zmago Jelinčič besedo cigan povezuje, ne vem, vsekakor je romski jezik ne pozna. Glede na njegov cinizem v Piramidi, sklepam, da je izraz uporabljal v njegovem slabšalnem in ne pozitivnem pomenu; v prvem primeru je cigan sinonim za človeka, ki še ni povsem našel svojega mesta in je lahko za nekoga huda žalitev, v drugem za muzikanta in brezskrbno življenje ali za dobrega kovača. Še zlasti med Slovenci, ki se stoletja utapljamo v večjih in močnejših kulturah in nam grozi izumrtje, pa bi lahko bila beseda cigan tudi sinonim za narodovo preživetje.

Kljub sodobnim ustavam, humanim izjavam, velikim besedam in deklaracijam, ostaja resničnost Romov v senci predsodkov. Dejstvo je, da v zgodnjem srednjem veku, ko so se na evropskih tleh pojavili prvi indijski nomadi (s pravljico, da jim je koza pojedla listje, na katerem so imeli napisano bogato in grenko zgodovino, Romi opravičujejo, da o sebi niso zapisali skoraj ničesar), Romi niso živeli osamljeni in zunaj družbe. V Zagrebu in v Dubrovniku, verjetno pa tudi drugod, se niso, razen po zunanjem videzu, v ničemer razlikovali od avtohtonega prebivalstva; pripadali so istemu družbenemu sloju kot mali trgovci, mesarji, krojači, klobučarji in drugi. Skozi stoletja je njihovo življenje postajalo čedalje bolj grenko, mračno in neizprosno. V času Tretjega rajha se jim je godilo enako ali slabše kot Židom.

Povsod, kjer so, so Romi obrobna družbena skupina, za kar nosi del odgovornosti tudi večinsko prebivalstvo. Po drugi strani je romsko ljudstvo čisto posebno, svojsko etnično in kot takšno navdihuje številne kulturnike, umetnike in znanstvenike (naj spomnim samo na filme: Zbiralci perja, Cigani letijo v nebo, Kdo tam poje ...). Paradoks je, da so poleg Židov najbrž največkrat opisana etnična skupina in vendar najmanj dojeta in najbolj tuja.

Namesto da jih Zmago Jelinčič zasmehuje pred vso slovensko javnostjo, naj se od njih raje česa nauči; čeprav nimajo svoje države, so kljub stoletjem preganjanja ohranili mnogo prvobitnega, skupnega v navadah, običajih, jeziku in svoje ime Romi (v sanskrtu beseda roma pomeni ljudi, ki se ukvarjajo s petjem in glasbo), ki naj bi jih povezovalo z njihovo pradomovino. Kar je treba občudovati, ne zasmehovati.