Tekaška obutev, preprosto je ponavadi najbolje

Prejšnjo sredo, ko sem se sprehajal po našem največjem trgovskem centru, bolj znan pod oznako BTC, sem zavil tudi v trgovino s športno opremo. Nisem imel namena ničesar kupiti, čeprav te lepo postavljena oprema kar privlači, da bi takoj obrnil denarnico in si nabavil kakšne superge ali drugo športno opremo. Vendar je potrebno biti pri katerikoli nabavi preudaren, saj nemalokrat reklame kupce zavajajo k nakupom stvari ali tudi storitev, ki jih niti ne potrebujejo in se čez čas izkažejo kot navaden balast, ki ne prinese nobene koristi. Trgovci pač želijo prodati blago po najvišji ceni in tistim spretnim to tudi uspe, trgovec, ki ima še večjo mero poštenosti pa stremi k zadovoljnemu kupcu.

Želja kot presežek potrebe. Neko nepisano pravilo pravi, da kupuj, kar je nujno, tisto, kar zares potrebuješ. Doma imam lahko pet parov tekaških superg, a naenkrat lahko tečem samo z enim parom, nosim eno jakno, vse ostalo je takrat nepomembno in odveč. Več ne pomeni nujno tudi bolje.

Tisti dan v onem megalomanskem centru nisem kupil ničesar, saj nobene dobrine ne potrebujem tako nujno, kot bi si žejen človek v puščavi želel vode. Razen zdolgočasenih in naveličanih obrazov na videz srečnih kupcev ni bilo opaziti, zato sem se z velikim veseljem premaknil v bližnji lokal, naročil pivo, ki pa je takrat padlo na plodna tla. Pa še neverjetno poceni je bilo, kar za ljubljanske lokale niti ne velja več. Izreden nakup. Nasproti lokala pa je bila športna trgovina, bogato založena s športno obutvijo. V zadnjih letih se je baje precej povečala prodaja tekaške obutve, verjetno na račun prave tekaške evforije, ki je zavladala tudi v deželi na sončni strani Alp. Kdor se začne ukvarjati s tekom, ponavadi najprej zdrvi v nakup opreme, ki jo bo potreboval pri prvih tekaških korakih. Vodilni proizvajalci športne opreme, praviloma multinacionalne družbe, ves čas z najsodobnejšo tehnologijo proizvajanja ponujajo do potankosti izdelano športno opremo. Prodati je treba, zato morajo tudi nenehno razvijati. Če bi osebno že lahko dal nasvet inženirjem, ki razvijajo tekaške copate, bi jim rekel, naj proizvedejo supergo, ki se bo pri teku obnašala tako, kot hoče noga, ne superga. Tečemo namreč z nogami in noga bi morala dati obliko supergi, ne ravno obratno, zato se nemalokrat pojavijo tudi neprijetne poškodbe zaradi nepravilne izbire obutve. Zato dandanes tekaški copat z vsemi bolj ali manj primernimi dodatki sam zahteva, kako naj se obnaša noga. Morala bi se čimbolj naravno, da se razvije v močno oporo, ki bo tekača poslala na cesto, kjer bo zadovoljen stekel na tekaški Olimp. Tisti boljši poznavalci atletike verjetno veste, da je zmagovalec maratona na olimpijskih igrah Etiopijec Abebe Bikila leta 1960 v Rimu celotno progo po razbeljenih in vročih cestah večnega mesta pretekel bos in dosegel celo svetovni rekord. Celo dandanes na marsikaterih tekmah v krosu nekateri Afričani nastopijo bosi in se borijo za odličja. Najpomembnejše so močne in elastične noge kateregakoli tekača. Tekač ima zelo preprosto opremo in mu ne more kaj prida koristiti, če ne bo najprej poskrbel za fizični oziroma telesni razvoj.

Pred tremi leti sem si nabavil tekaške superge, ki so me »obrale« za petdeset evrov, kar je zelo poceni za vrhunski model znanega športnega proizvajalca. Izjemno preprosto so izdelane, brez kakšnih plastičnih ali drugih tehnološko dovršenih materialov in še danes z njimi nastopam na tekmovanjih in upam, da me ponesejo še do kakšnega osebnega rekorda. Bile so poceni in so še sedaj zelo dobre. Malce skregano z logiko malo denarja, malo muzike, kajne. Ali pa sem le imel srečo pri nakupu.