S slepoto se nisem obremenjevala

"Mene je Miklavž prinesel", hudomušno pravi Marija Jemc, ki ima že 66 let stalno prebivališče v Domu slepih v Stari Loki.

Škofja Loka – »Natanko se spominjam, kaj sem prvi dan dobila za kosilo. Bilo je 1. aprila 1940, dobili pa smo suho župo iz mesa, ki je ostal od večerje dan prej, ter kislo zelje in žgance,« se svojega prvega dne v Domu slepih, danes Centru slepih, slabovidnih in starejših (CSS) spominja Marija Jemc. Prav ste izračunali in ne gre za nobeno napako – Marija je v domu že 66 let, kar pomeni skoraj od ustanovitve, saj so pred dnevi v CSS praznovali sedem desetletij delovanja. V dom je prišla, ko je štela 26 let in bila že skoraj popolnoma slepa.

Proces slabšanja vida se je začel pri devetih letih, ko so je pojavila siva mrena, nato pa se je oko še zagnojilo. Ostalo ji je še drugo oko, vendar je tudi tu šlo na slabše. Šolo je sicer zaključila, vendar je že takrat zelo težko brala. Nekaj let je doma pomagala očetu peku, vendar ji je pri delu večkrat spodrsnilo ali pa se je spotaknila, šele takrat pa so doma videli, da je treba nekaj ukreniti. »Oče je šel prosit na občino, da bi mi plačevala polovico oskrbnine, pol pa so morali starši primakniti sami. Tudi sama sem želela v dom, kjer bi se naučila kake obrti, vendar ni šlo. Nekaj časa sem delala le v pralnici,« razloži Marica, kot jo kličejo v domu. Na začetku si je v oko kapnila kapljico zdravila, ki je razširilo zenico in je še malo videla, zato je spremljala svoje sostanovalke v Ljubljano ali po drugih opravkih. Po nekaj letih tudi te možnosti ni več imela.

»Nisem se obremenjevala zaradi slepote. No, vsaj spominjam se ne,« pravi Marija Jemc, ki bo na god sv. Miklavža dopolnila 93 let: »No, kot otrok se spominjam, da sem stopila na slepca. Potem pa smo me zafrkavali, da je slepec stopil na slepca.« Pravi, da je bilo najtežje, ker ni zmogla služiti denarja in je bila odvisna od drugih. Danes ji za tudi za to ni več mar. Najraje je v sobi (na polnegovalnem oddelku), kljub bolečemu križu pa se še vedno usede, pogovori s sostanovalko Francko ali malce sprehodi. Zelo je vesela tudi obiskov, še posebej brata Jožeta in drugih sorodnikov. »Dolgčas mi pa nikoli ni,« še zatrdi Marica, ki se je, tako sama pravi, že dolgo nazaj vdala v Božjo voljo.