Filmi naše sedanjosti in naše prihodnosti

Med filmi, ki jih ocenjuje občinstvo z ocenami od ena do pet, ta hip prepričljivo vodi Zajtrk na Plutonu, britanskega režiserja Neila Jordana.

17. Liffe je prikazal zgodbe, ki se odvijajo tudi v slovenskem prostoru. Denimo Danski 1:1 Ena proti ena. O življenju med priseljenci, o trku dveh kultur, o nasilju, ki ga povzroča peščica nestrpnežev na eni in na drugi strani. Režiserka Anette K. Olesen je dejala: »Kadar se svet, ki ga poznamo, spreminja, smo negotovi.“

O vsakdanjih trenutkih, ki ustvarijo zgodovino družine, nam pripoveduje čeških film Nekakšna sreča, ki govori, da je največja dogodivščina našega obstoja življenje samo, zgodbe, ki jih navdahnejo izkušnje navadnih ljudi.

Del naše sedanjosti je tudi zgodba v filmu Rdeča cesta. Govori o mladi nadzornici varnostne kamere, ki vsak dan opazuje stanovanjski blok v Glasgowu in varuje ljudi, ki tam živijo. Opazi moškega, za katerega je upala, da ga ne bo nikoli več videla, vendar se je vrnil iz zapora. Dan za dnem ga opazuje in nadzoruje … Ob ogledu filma se utrne misel o vseh tistih kamerah, ki nas spremljajo in nadzorujejo v javnih prostorih, o kamerah, ki so jih odkrili v kabinah za pomerjanje in seveda o vseh tistih kamerah, ki zanje ne bomo nikoli izvedeli.

Med filmi, ki jih ocenjuje občinstvo z ocenami od ena do pet, ta hip prepričljivo vodi Zajtrk na Plutonu, britanskega režiserja Neila Jordana. Zgodba o iskanju spolne identitete, zgodba o utiranju svoje poti v svetu zmede vseh mogočih ideologij, ki posamezniku ukazujejo živeti po nekem kanonu, ki ti ga predpišejo in je po njihovem edino pravilen. Vtis pusti film Brutalna mularija, kjer splet življenjskih okoliščin otroka in njegovo mamo iz mirnega predmestja preseli v surovo, narodnostno mešano četrt. »Ko ob začetku filma slišite glasbo Stravinskega in vidite tega mladeniča, kako se zmedeno sprehaja po ulicah, takoj veste, da tisto, kar se bo zgodilo, ne bo smešno. To je film o problemu, zgodba o mladeniču, ki so ga odstranili, ker je bil najšibkejši člen.« (režiser filma Detlev Buck). Še dolgo bo ostal v spominu film Candy, zgodba o heroinsko odvisnem paru. Film nas na neki način lahkotno pelje do samega konca, ki ni tragičen. Film je spet življenje samo, vnjem je nauk, da si kar naprej želimo občutka sreče, da hrepenimo po čudežni tabletki Krasnega novega sveta. Candy in Dan sta odvisna od sreče. Pozabljamo, da je življenje daj-dam, da potrebujemo tako padce kot vzpone. “Odvisnost od heroina je zločin proti naravi. Izide iz želje po tem, da bi zaustavili čas.“ (režiser Neil Armfield).

Dehumanizacija

O mejah in omejitvah, ki sta dve različni stvari, s tem, da prva ni nujno slaba, govori film Ofsajd. Iranska dekleta, nogometne navdušenke ne smejo na stadion, da bi si ogledale nogometno tekmo, ta je rezervirana le za moške. Film, ki ponuja ne le vprašanje pravic žensk, temveč tudi način razmišljanja moških, ki uresničujejo prepoved. Mešanica dokumentarnih posnetkov in igranih prizorov je pretresljiva v filmu Pot v Guantanamo. O jetniškem taborišču, kjer ljudje, ki so tam zaprti, niso več ljudje, ampak samo še stvari, ki se jih brca, pljuva, drobi; in kjer njihovi pazniki prav tako prenehajo biti ljudje, ampak so roboti programirani, da ponižujejo in ubijajo. Film, ob katerem te je sram, da si eden izmed članov zahodne družbe, film, ob katerem na koncu na glas rečeš: “Noben človek si ne zasluži takega ravnanja!« Filma se potegujeta za nagrado, ki jo podeljuje Amnesty International Slovenije.

Neke vrste razčlovečenje je prikazano tudi v dokumentarnem filmu Most, ki ob lepih, skoraj kičastih posnetkih Golden Gatea (Zlatih vrat), mostu, s katerega se ponuja eden najlepših razgledov na San Francisco, vrže v obraz kruto dejstvo, da je samo v letu 2004 s tega mostu v smrt skočilo 24 ljudi. Od pločnika in skoka v smrt ločuje zgolj štiri čevlje visoka ograja, 98 odstotkov poskusov samomora se za to ograjo posreči.

17. Liffe je tokrat ponudil tudi nekaj filmov, ki so bolj lahkotne narave, kot denimo Parfum ali avstralska kavbojka Predlog, kar se za festival, ki informira o svetovni in evropski produkciji tudi spodobi. Tudi letos je bilo izdanih več kot petdeset tisoč vstopnic.