Sedmica: Fantomska strategija

Ne spuščam se v filozofijo, iz katere je pri načrtovanju strategije za dvig rodnosti črpal ideje minister za delo, družino in socialne zadeve mag. Janez Drobnič, jasno pa je, da plačilo splava problema nizke rodnosti niti ne odpravlja niti ne zmanjšuje. Vsaj v tem delu je ministrova strategija nepremišljena.

V nasprotju z drugimi živimi bitji je človeku dana svojevrstna inteligenca, s katero vpliva na naravo ali na naraven potek dogodkov. (Kar je lahko dobro ali slabo.) Tipična značilnost človekove »nadnaravne« inteligence oziroma razuma je svobodna volja, se pravi, subjektivna presoja danosti, razmer in pričakovanj. Doslej je bilo tako, da je družba vzela pravico do (samo)odločanja samo nerazumnim posameznikom (govorim o polnoletnih osebah), s strategijo, ki predvideva plačilo odprave neželene nosečnosti, pa namerava minister vzeti pravico do lastne pameti vsem osebam ženskega spola, ki so v tej državi sposobne rojevati. Povedano drugače, pravico, ki je po naravi stvari v končni fazi izključno ženska, naj bi si prilastili politiki. Kar je najmanj za časom, da ne rečem česa hujšega.

Čeprav dvomim, da bo strategija, takšna, kot je, prestala presojo resornega ministrstva, se pravi, ministrstva za zdravje, naj za vsak primer vendar spomnim na dejstvo, da je v sistemu vzajemnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga imamo, država v prvi vrsti dolžna poskrbeti za varen medicinski poseg in za zdravje zavarovancev. Vključno z ženskami, ki želijo zaradi povsem intimnega vzroka nosečnost pretrgati. Pravzaprav bi se moral minister mag. Janez Drobnič v svoji strategiji za višjo rodnost, če že razmišlja o splavu, zavzemati za varno prekinitev nosečnosti; za to, da bo ženska, ki se odloči za splav (ali za več splavov) v nekih drugih pogojih in okoliščinah še vedno lahko mati. Zanima me, kateri politik si upa prevzeti odgovornost za zdravje in prihodnost, recimo, trinajstletnice, ki zanosi in se v strahu pred starši ter zaradi pomanjkanja denarja zateče k najcenejšemu mazaču? Verjetno, noben. In vendar je pri spornih točkah strategije treba računati tudi s tem, če ne celo z novorojenčki v smetnjakih. In tudi s tem, da utegnejo postati nezaželeni otroci, ko odrastejo velik družben problem. Da o njihovih življenjskih stiskah in nesrečah niti ne govorim.

Sicer pa ni prekinitev nosečnosti niti največji niti najtežje rešljiv problem nizke rodnosti. Še zlasti ne, odkar število splavov v Sloveniji samo po sebi upada. Prvovrsten problem nizke rodnosti pri nas je neplodnost moških, kot posledica uporabe pesticidov. Denimo, v vinogradništvu. Namesto da se minister Drobnič v svoji strategiji ukvarja s fantomskim problemom splava in ženskega spodnjega perila, naj zgrabi bika za roge, kot se temu reče, in se spopade z vzroki nizke rodnosti, ki imajo svoj izvor v strupih, s katerimi onesnažujemo okolje in ogrožamo lastno eksistenco. Za rešitev te enigme, bi morala skupaj z ministrom za delo, družino in socialne zadeve svoje možgane napeti še minister za zdravje ter minister za okolje in prostor. A nič ne kaže, da bo do tega prišlo.