Lepa beseda lepo mesto najde

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: Splošno / torek, 21. november 2006 / 05:00

Tržiški župan Borut Sajovic je prepričan o veljavnosti tega načela in se po njem ravna. V politiki je prestopal stopnice počasi in si nabiral izkušnje, ki mu bodo v pomoč pri vodenju občine.

Po poklicu ste veterinar. Koliko lahko še opravljate poklicno prakso, pa kje in kako teče vaše družinsko življenje?

»Z veseljem sem več kot dvajset let opravljal delo terenskega veterinarja v tržiški, kranjski in radovljiški občini. Odkar sem poslanec, sem delal le petino delovnega časa. S prevzemom dolžnosti župana bo za nekaj let konec veterinarske dejavnosti. V podjetju, kjer sem bil zaposlen, bom opravil vse formalnosti ta mesec. Trudil pa se bom, da bom lastnikom vseh živali pomagal drugače.

V moji družini smo štirje. Žena Janja je zobozdravnica, sin Janez je dijak gimnazije, hči Ema pa učenka zadnjega razreda osnovne šole in športnica. Živimo v vasici Brdo pri Kovorju. Okoli trideset let stare hiše imamo manjšo kmetijo, ki je v veselje in obveznost. Redimo od deset do dvajset ovac. Doma sta sadovnjak in čebelnjak; za čebele skrbi oče Franc. H kmetiji sodi okrog pol hektara travnika in 3,5 hektara gorskega gozda. Zemljišča so že dolgo družinska, leta 1990 sem kupil hektar gorskega pašnika v Podljubelju, na javni licitaciji pred dobrim letom pa še sadovnjak v Križah. Za nobeno od svojih kmetijskih zemljišč nisem nikoli vložil prošnje za spremembo namembnosti.«

Prosti čas ste že v preteklosti preživljali aktivno na raznih področjih. Kaj vse ste počeli in koliko od tega ste ohranili kljub političnim obveznostim?

»Na srečo potrebujem malo spanja. Ekološko kmetovanje vzame precej časa, zato je bila zadnje mesece bolj obremenjena družina. Njej sem posvečal vsako prosto minuto, šport pa je bil v ozadju. Brez njega sem shujšal za devet kilogramov. V športu sem začel z atletiko kot šprinter. Kljub 46 letom še zmorem sto metrov pod 13 sekundami. Imam dolg staž v hokeju in košarki, kar igram občasno. Sedaj je moj priljubljeni šport tek, na katerega lahko grem z družino. Vzdržljivost nabiram na bohinjskem Triatlonu jeklenih, Alpskem maratonu in Ljubljanskem maratonu. Prej sem bil ribič in lovec. Puška miruje že nekaj let, a v Lovski družini Dobrča še opravljam svoje delo. Vesel sem, da se mi je pri tem pridružil sin, ki hodi na lov s fotoaparatom. Sem član Društva ovčerejcev, športnih in kulturnih društev, podporni član Prostovoljnega gasilskega društva Kovor in Planinskega društva Križe ter predsednik tržiškega odbora LDS in sveta KS Kovor. Obe funkciji bom po prevzemu županske funkcije predal drugemu.

V krajevnih skupnostih vidim veliko pozitivne energije. Člani društev naredijo vse prostovoljno, zato jim je treba zagotoviti sredstva za delo in prisluhniti njihovim pobudam. Prepričan sem, da bo vseh 13 krajevnih skupnosti delovalo naprej, zato se že sedaj vsem priporočam za dobro sodelovanje.«

V politiki delujete na krajevni, občinski in državni ravni. Kje je težje?

»Vsa področja so zelo pomembna. Za politika se mi zdi koristno, da prehodi vso pot od nižjih do višjih funkcij počasi. Ob tem se lahko spozna z bazo, torej z ljudmi in realnim življenjem. Če ima voljo in energijo do dela, je lahko povsod uspešen. Za pametno delovanje je bistveno, da se politik pogovarja in dogovarja. Lepa beseda še vedno lepo mesto najde. To je načelo, ki se ga skušam povsod držati. Na miren in sporazumen način se da rešiti veliko problemov.«

Ob poklicnih stikih z ljudmi in političnem delovanju ste se sproti seznanjali z razmerami v občini. Kje vidite osnovne probleme v Tržiču?

»Problemi v Tržiču bodo predvsem na področju financiranja. Po doslej znanih podatkih finančno stanje občine ni rožnato. Treba se bo odreči stroškom, kjer je možno. Mislim, da se da prihraniti pri prireditvah, protokolu, reprezentanci, medijski promociji in še čem. Če bomo pri investicijah stavili na domače izvajalce del, bodo verjetno stroški manjši. V občini, kjer številni ljudje živijo slabo, moramo biti za zgled, kako obračati denar. Na drugi strani bo treba namenjati več sredstev za številna društva in krajevne skupnosti.«

Ali ste se že seznanili z delavci v občinski upravi in kako so vas sprejeli?

»Z nekaterimi ključnimi ljudmi sem se že pogovarjal, seveda, le neformalno. Župansko funkcijo bom prevzel uradno po Miklavžu. Mislim, da bomo lahko sodelovali dobro in korektno. Večina iz občinske uprave je pripravljena tam ostati naprej. Uradno me še nihče ni obvestil, da odstopa. Vem pa, da bo odšla na drugo delovno mesto direktorica občinske uprave, kar je povedala sama. Predlogov za njeno nadomestilo še ni. Iskali bomo primerno osebo za vodenje občinske uprave, zato vabim ljudi s primernim znanjem in izkušnjami.«

Z občinskim svetom se boste sestali 6. decembra. Kaj nameravate doseči v tem organu in katerih težav se boste kot župan lotili najprej?

»Pri vseh vprašanjih, ki niso ideološka, želim doseči enotnost. Opravili smo pogovore z nekaterimi bodočimi svetniki. K temu vabimo vse svetniške skupine. Mislim, da ni potrebna delitev na koalicijo in opozicijo, še manj pa na leve in desne. Prepričan sem, da bomo čez čas dobili večinsko podporo v občinskem svetu. Naša naloga bo v glavnem gradnja cest, vodovodov in kanalizacije ter popravilo šol in vrtcev. To so zadeve, ki se tičejo prav vseh. Kot prvo sem se dogovoril z varnostno službo za nadzor otroških, šolskih in športnih igrišč, da bodo decembra odprta dalj časa. Pripravljamo se na čim bolj skrben in natančen pregled poslovanja občine. Kot me obveščajo iz podjetij, ki so sodelovala z občino, je v omarah precej okostnjakov. Finančno breme dolgov iz preteklosti je neverjetno veliko. Končne številke bodo znane šele pozneje. Glede največje težave – regijskega odlagališča odpadkov – ne spreminjam stališča in ga tudi v prihodnje ne bom. Obljube krajanom Kovorja pred referendumom so bile jasne, zato jih bom spoštoval. O ravnanju z gorenjskimi odpadki se bomo pogovarjali naprej, vendar ne o Kovorju kot primerni lokaciji za skupni center.«