Zlata pravila vzgajanja (2)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 14. november 2006 / 05:00

Naj bo zgornja misel le v razmislek vsem tistim, ki se kljub odraslosti nikakor ne zmorejo ločiti od svojih mam. Pa ne zaradi ljubezni, ampak zaradi udobja. Dokler je takšno »razmerje« zadovoljujoče za oba, nima človek kaj reči. Vsak človek izbira odločitve največkrat glede na svojo korist. In že smo pri tokratnem zlatem pravilu. Kako pretrgati nevidno popkovnico, ki veže mnoge otroke in starše še v leta, ko to nikakor ni več potrebno, še manj pa pametno. Stvar je povsem preprosta. Če starši ne jemljejo otroka kot nekaj svojega, kot svojo lastnino in se zavedajo dejstva, da je otrok samo »gost« v družini in da bo nekega dne zaživel svoje življenje, potem ne bi smelo biti večjih težav. Vprašanje, ki bi si ga morali postaviti starši, se glasi: zakaj se oklepam svojega otroka in se ukvarjam z njim, čeprav je zadosti star, da sam odloča o svojem življenju?

Vprašanje, ki naj bi si ga postavili otroci, pa se glasi: Mar niso moji starši že zadosti naredili zame in je čas, da se potrudim in se postavim na svoje noge? Da ne bo pomote, govorim o »otrocih«, ki so stari dvajset let in več. Razlogov za različne »parazitske« naveze in odnose je vsaj toliko, kot je ljudi v teh razmerjih. Dejstvo pa je, da vsak nosi svoj del odgovornosti za nastali položaj. In kaj je pri tem dobra novica? Da lahko vsak človek to v vsakem trenutku spremeni, če le želi. Pot je vsekakor težja, če te nihče ne ujčka, ni pa nemogoča. Pomaga, če nehamo drug za drugega in sami zase iskati izgovore. Dejstvo je, da so v današnjih časih težji pogoji za ustvarjanje svojega gnezda kot kdajkoli prej. Drugo dejstvo pa je, da bolje ne bo nikoli. Pogoji bodo vedno slabši, ne boljši. Zato je skrajni čas, da naučimo otroke, kako se živi, kako se dela in kaj pomeni biti odgovoren za svoja dejanja. Čim prej – tem bolje. Za oboje …