Računalnik in jaz: Igrajmo se

Besedilo: Robert Guštin
Kategorija: GG Plus / petek, 10. november 2006 / 05:00

Računalnik pomeni učenje, delo in napor. Pa temu ni vedno tako, pravzaprav je daleč od tega. Sčasoma delo postane zabava, učenje predstavlja izziv in napor preraste v entuziazem. Računalnik tako ni več le naše delovno orodje, ampak bolj predmet našega poželenja. Vsakič ko se srečamo z njim, izvemo kaj novega, odprejo se nam nova obzorja in smo korak pred tistimi, ki ga ne uporabljajo. Delo z njim nam predstavlja zadovoljstvo, tako kot pač vsaka stvar, ki jo opravljamo z lahkoto, rutinsko ali celo tako mimogrede. Računalnik je torej tudi naše sredstvo za zabavo, priložnost za nasmeh in povod za dobro razpoloženje.

Moj prvi računalnik so mi starši kupili v zadnjem razredu osnovne šole. To je bil Commodore 64. Resnega dela z njim je bilo bolj malo, služil je predvsem igranju igric. Seveda se je dalo z njim tudi kaj malega programirati, a vseeno se tega na njem nisem nikdar resno lotil. Poleg računalnika, na katerem je bila tudi tipkovnica, je vseboval še kasetnik. Programi za ta računalnik so se shranjevali na kasete. Ja, na čisto običajne kasete, ki so bile običajno namenjene zapisu zvoka. Program je bil na kaseto posnet v obliki zvočnega zapisa in, če ste kaseto vstavili v glasbeni predvajalnik, se je zaslišalo škripanje, piskanje, šumenje. Niz tako posnetih zvokov je tvoril računalniški program oziroma igrico. Neka radijska postaja je vsak dan ob enajsti uri predvajala na svojem programu igrico. Seveda smo vsi takrat hiteli s snemanjem teh zvokov na kasete, da smo lahko kasneje igrali igrice.

Računalnik se je priključil na običajni televizijski sprejemnik, preko kasetnika se je v računalnik prenesla igrica in že je bilo vse nared za igro. Obvezna oprema računalnika je bila seveda še igralna palica, bolj znana pod imenom »joystick«, kar v angleščini pomeni palica za radost in veselje. To je bil najbolj izrabljen in obrabljen kos opreme, ki ga je bilo potrebno vsake toliko časa zamenjati. Če ne zaradi obrabe, pa zaradi zlomov in drugih poškodb, ki so nastale med igranjem ali ob bolj energičnih izlivih čustev, ko pač najbolj trpi tisto, kar imaš v roki.

Igrice so bile zelo raznovrstne. Od športnih, pa vse do vojaških in raziskovalnih. Jaz sem najraje igral športne. Rad sem se šel smučanje, pa košarko, nogomet in olimpijske igre. Pogosto smo se dobili skupaj s prijatelji in skupaj igrali, drug proti drugemu. Bilo je zanimivo, veselo, včasih pa tudi zelo razburljivo in napeto. Večkrat smo se ob tem tudi sprli, v športnem duhu pač.

S pojavom osebnih računalnikov so takšni »igrali« računalniki počasi izumrli. Poleg Commodorja, so bili takrat najbolj pogosti še Spectrumi. Z zatonom teh računalnikov pa vsekakor niso zamrle igrice. Sedaj so šele doživele svoj razmah. V računalnikih je bilo na voljo vedno več spomina, grafika in zvok sta bila vedno boljša, procesorji so bili vse bolj zmogljivi. To je pomenilo zeleno luč za zabavno industrijo. Danes so igrice na računalniku že zelo realistične, kot bi igral in gledal pravo tekmo, kot da bi res sedel v bolidu Formule 1.

Otroci in mladostniki, pa tudi drugi, se skozi igro na računalniku učijo in pridobivajo spretnosti za delo z računalnikom. Preko igre se naučimo rokovanja z njim, obvladujemo premikanje miške, lahko se naučimo še shranjevanja programov in njihovega nameščanja. Sedaj, namesto na kasete, programe zapisujemo na zgoščenke, na CD-je in DVD-je. Igra z računalnikom predstavlja sprostitev in pomeni trenutek oddiha med delom. Samo igro je potrebno tudi razumeti kot igro. Živci pa naj bodo takrat raje na paši.

Včasih za igranje iger raje uporabljamo igralne konzole, kot sta Play Station ali pa X Box, da ne obremenjujemo računalnikov. Igralne konzole so računalniki, ki imajo le CD pogon, procesor in nekaj malega spomina ter igralno palico. Služijo izključno igri in zabavi. Nastale so zaradi potrebe staršev, da sploh kdaj pridejo do računalnika, saj sicer na njih otroci stalno igrajo igrice. Pa v tem ni nič slabega. Bolje to, kot pa da tavajo po ulicah.